Cvetke in bučke o odraščanju

Vsi smo se med odraščanjem soočali z življenjsko pomembnimi VPRAŠANJI. S perečimi temami. Z odločilnimi prelomnicami. In s težkimi spoznanji. Kot na primer, zakaj RASTEMO? In kaj bomo po poklicu, ko bomo VELIKI? Ali pa kdaj bomo stari 18 let, da si bomo lahko spremenili IME (ker bi se pravzaprav raje imenovali Elza ali pa kar Superjunakinja Lisička)?

Naša Žaži pravi, da ona hitro raste, zato ker v tušu spije veliko vode. Pa tudi zato, ker veliko spi. Ampak Oki tudi raste, pa ne pije vode v tušu. Njemu je to fuj. Zaradi hitre rasti ga pogosto boli noga. Kako torej rešiti zagato? Žaži je našla rešitev zanj. Preprosto – pa naj manj spi. In potem se pojavi nekdo, ki očitno v tem pogledu predstavlja še večji problem. JAZ. Vse kaže, da nisem niti dovolj spala, niti v tušu spila dovolj vode …

Pomembno vprašanje, ki zaposluje otroške možgane, je tudi tole: kaj bom postal/-a, ko bom velik/-a? Okiju je nekega večera nad glavo zasvetila žarnica, ko je izjavil: “Jaz bi bil pa gospod PREDSEDNIK!” Za nekaj trenutkov je nastala popolna tišina, na njegovem obrazu pa je zamrznil približno takšen nasmeh, kot ob spoznanju, da je na jedilniku pica. Ampak če dobro pomislim, bi mu glede na njegove sposobnosti vztrajanja “na žive in mrtve”, odličnega občutka za barantanje in (sicer) kratkotrajno politično kariero v šolskem parlamentu to morda kar dobro šlo od rok.

Če mu ne bo uspel preboj v politične vode, bo pa morda glasbenik. Zelo rad namreč posluša slovensko glasbo. Še posebej “unadva glasbenika, ki sta mu ful všeč”. Kdo že? “Pa saj veš, unadva brata. Brata Grimms, al kak že?” In potem ugibamo in ugibamo, dokler ne ugotovimo, da sta mu všeč brata BQL. Otrok pač rad bere, Anej in Rok mu tega najbrž ne bosta zamerila.

Poleg tega se s prsti rad sprehaja po klavirskih tipkah. Je pa res, da se tu spet pojavi težko vprašanje, kateri inštrument bi igral. Na dilemo, ali bi raje igral klavir ali trobento, si odgovori z vprašanjem: “Kateri od teh dveh je bolj podoben kitari?” In spet potegnemo vzporednico s politično kariero …

Med takšnimi in podobnimi razpravami je Žaži ponavadi modro tiho, zvečer pa izvem, da sta celo popoldne z dedijem kopirala denar. Predvidevam, da njej v življenju ne bo hudega. Pravzaprav sem v to prepričana, saj je ona tako pametna, da bojda “čuti svoje možgane”. Že zdaj imava pogosto razkorake v dojemanju sveta in življenja. Če jo vprašam, s čim se v vrtcu rada igra, dobim namreč odgovor, da “se res z nečim rada igra, ampak misli, da jaz tega ne bom razumela”. Še vedno ne vem, katera visoko intelektualna igra je to, mi je pa vljudno zaprla usta.

Ust pa mi ni zaprla le enkrat. Pred nekaj tedni je dobila svoja prva očala. Navdušeno sem ji jih pomagala natakniti na glavo (v kateri čuti svoje možgane), ona pa jih je v istem hipu z zgroženim izrazom na obrazu potegnila nazaj dol. Kaj za vraga … In potem sem dobila malo zadržan, a iskren odgovor: “Tebe sem se ustrašla.” Reva me je najbrž šele takrat prvič dobro videla.

Odraščanje ni lahka naloga. Tudi “jagoda na vrtu se joka, ker tako počasi raste”. Spet druga “se pa smeje, ker že poganja cvetove.”