Islandija. Kjer ima veter 100 imen.

Na edini regionalni cesti, ki se vije med ostrimi gorskimi grebeni in ledeniki, navkreber osamljeno sopiha avtobus, poln težkih kovčkov in potnikov, ki so se ravnokar dobro najedli (morebiti načrtno, za dodatno težo). Močan veter vozilo malodane premika z desnega na levi pas in nazaj, snežni meteži pa grozijo, da bo 50 norveških, islandskih in slovenskih učiteljskih glav kljub traktorskim gumam obtičalo sredi pustinje. Brez hrane. Brez nafte. Tedaj se stemni, iz daljave pa zlovešče zavpije črni krokar …

Obetaven začetek za dobro skandinavsko kriminalko, al?

K sreči se je naša islandska saga včeraj zaključila na lepši način, čeprav je spanje sredi zasnežene ceste predstavljalo eno izmed zelo realnih možnosti zaključka prvega dne popotovanja.

Začelo se je takole. Petčlanska odprava Šolskega centra Celje se je v dneh, ko Slovenija bije bitko z afriškimi temperaturami, odločila, da tega ne bo trpela in se je enostavno odpravila na sever, v polarno zimo. Lažem. Tako enostavno le ni šlo, saj so nam turbulence tik pred pristankom na Islandiji povzročile pravo razdejanje v naših kovčkih, predvsem pa v želodcih. Niti ne želim vedeti, kaj se je medtem dogajalo s potniki, ki so bruhali že pred vzletom. Mogoče bi vam več povedal revež Matic, ki je sedel ob enem izmed teh nesrečnežev.

Že prvi dan smo se iz sončnega Reykjavika, kjer nam je stric z ministrstva za izobraževanje najprej razložil, v čem je bistvo njihovega izobraževanja na daljavo (skrivnost bo kmalu razkrita), odpravili na 7-urno vožnjo na sever otoka. Pot bi sicer lahko bila malce krajša, ampak politiki ne dovolijo skrajšati poti, saj se potem ne bi vozili mimo Blönduósa, osamljenega in edinega kraja, kjer lahko vmes odtočiš in kupiš sendvič za nadaljevanje poti. Vozili smo se čez vulkansko puščavo in neskončne ravnice, kjer so bili naši edini sopotniki divje gosi, njorke, ovce in islandski konji. Bojda je na Islandiji več ovc in konjev kot pa samih prebivalcev. In če islandski konj, izjemno cenjena pasma konjev, zapusti to deželo, mu vrnitev ni več dovoljena, saj se Islandci bojijo, da bi s sabo pripeljal kakšno neželeno bolezen. Upam, da so tako neizprosni samo do konjev …

Po treh urah vožnje ob spremljavi nenehnega močnega vetra, ob katerem je šofer ves čas popravljal volan kot stari ata, ki se mora približno držati ceste, smo se ustavili na prvi bencinski črpalki. Ko sem skušala izstopiti, me je ta prijetna lahna sapica malodane butnila nazaj v avtobus, da sem se sesedla poleg šoferja. Ta mi je pojasnil, da pri njih za veter obstaja kar sto različnih besed. In tale zdajle še ni najhujša. Prinaša pa vsaj dve prednosti. Prvič: cote se posušijo v sekundi. Drugič: otroci lahko spuščajo zmaja. Se pa bojim, da veselje ob tem vetru ne traja dolgo, saj zmaj ob pomanjkanju pozornosti hitro pristane na Grenlandiji.

Na črpalki smo zamenjali šoferja in dobili tistega z volneno kapo na glavi. Kmalu smo ugotovili, zakaj. Vreme nam je čez naslednje pol ure začelo pošiljati neizprosne snežne meteže. Po mnenju optimističnega domačina smo še vedno uživali “great weather. A little bit tricky, but you can still see the road.” To nas se je res potolažilo. Čez 10 kilometrov smo srečali plug in se razveselili, ker bomo zdaj končno videli cesto! Pa nas je taisti domačin znova “potolažil”. Traktor s plugom ne pluži ceste, saj se to ne splača. On samo dela plac za še več snega!

In pred nami naenkrat ni bilo več ničesar drugega kot samo še belina. Neskončna belina. Snežne sipine. Vsakih 10 kilometrov osamljena kmetija s konji, ki se pasejo. Na snegu. Medtem ko bi pri nas darsovci že zdavnaj zaprli ceste in izdali rdeč alarm, ker jih je zopet sneg presenetil, tu veselo delajo prostor za nov sneg. Zdaj razumete filozofijo šolanja na daljavo?

Naenkrat pa … wufff!! Zaslišali smo vpitje z zadnjega dela avtobusa, močan prepih pa je potegnil čez naše glave, ker smo skoraj izgubili strešno loputo. Malo prej smo govorili o zmajih, ki lahko pristanejo na Grenlandiji … Skoraj bi se lahko pohvalili, da smo se čez Islandijo vozili s kabrioletom, če ne bi tri hrabre Slovenke zgrabile pokrov in ga pogumno držale na strehi malodane vso pot do Akureyrija.

Konec dober, vse dobro. Iz hvaležnosti smo se zvečer odpravili na skromno tajsko večerjo, ki nas je po plačilu računa prepričala, da smo se res do sitega najedli. 5 želodcev, 5 običajnih naročil – reci in piši 170 eurov!! Jutri bomo jedli salame iz kovčkov …

Fotografije so prispevali moji vrli čudoviti sopotniki: Matic Holobar, Alen Pavšar, Andraž Pušnik in Matej Veber. Hvala, fantje!