Kristalno trčenje uglajenosti in norčavosti

Na poročni dan sem v nekem trenutku po nazdravljanju s šampanjcem doživela preblisk. Po koliko skupnih letih lahko kimajoče rečeš tisto: to je pa že lepa doba? Seveda se za poroko ne odločiš z namenom, da boš po nekaj letih partnerju povedal, da si se naveličal, a naj prvi vrže kamen tisti, ki ni niti enkrat pomislil, da bi ga kdaj nekam poslal. Vsaj za pol ure. Tistega dne sem v svoj življenjski koledar dodala nenapisani mejnik, 15 let, ko bom Boštjanu rekla: “Ej, stari, sploh nisva tak švoh!” In danes zjutraj sem rekla ravno to. 15 let. Pismo, je švignilo! In dobro se drživa.

Še preden sva uradno postala takozvani par, so naju nagnali iz Cankarjevega doma. Pojasnilo bi sicer zahtevalo samostojno zgodbo, a že takrat sem vedela, da bo tole ena zanimiva, adrenalinska, umetniška, nepredvidljiva, včasih nerodna, a smeha in zaupanja polna dogodivščina. Najina Žaži vedno pravi, da ji je dolgčas, kadar mora igrati igro po pravilih. Tudi midva si jih pogosto prikrojiva po svoje.

O tem, kdaj sva začela, se še danes ne strinjava. Jaz sem bila z njim v začetku februarja, on pa bojda z mano šele nekje na polovici istega meseca. Raje ne sprašujem, kaj je počel tistih ključnih 14 dni, si je pa že takrat vzel dovolj časa za samoizpraševanje in premislek, če je to res to. Ta njegova navada me še danes spravlja ob živce, pa čeprav ponavadi pride do odličnega zaključka in prave odločitve (kot tistega davnega februarja).

Že po enem skupnem letu sva doživela prvo preizkušnjo in kasneje še kakšno. Več njih. S svojim avtomobilom ni dohiteval divje vožnje rešilca pred njim, v katerem sem bila jaz. Bodoči tašči in tastu je z občutkom krivde (pa čeprav nič kriv) s tresočim se glasom pojasnjeval, kam me peljejo. Možgane mi je dodobra pretreslo. Še danes mu pravim, da je imel srečo, da sem se ga sploh spomnila. Lahko bi se zbudila in ga nagnala iz bolnišnične sobe, kjer je sedel ob meni in mi vsake 5 minut potrpežljivo odgovarjal na ista vprašanja v istem zaporedju. Kje sem? Kaj se je zgodilo? Katerega datuma smo? V olajšanje mu je bilo vsaj to, da ga nisem vprašala, kdo je.

Poročila sva se mlada. Za marsikoga premlada. A če začutiš, da bi z nekom rad delil svoje življenje, doživljal vzpone in padce in nekoč podaril tudi novo življenje, se ne sprašuješ in ne dvomiš (no, razen tistih Boštjanovih prvih ključnih 14 dni).

Zagodla sem mu jo marsikdaj. Ga spravila v neroden položaj in pred čudne izzive. Ko sem se z najinim prvim novim avtom zapeljala čez stopnice, je najprej zavil z očmi, češ, ženska za volanom. Že naslednji dan mu ni dalo miru, pa se je sam odpeljal na prizorišče zločina. Od takrat dalje mi vedno drži štango, ko ljudem pojasnjujem, da se frdamanih stopnic res ni videlo. Še enkrat – ni se jih videlo! Je pa res, da se mi je malo mudilo …

Ne vem za vas, drage dame, ampak majice mojega moža so čista specifika. Naj bo po prvem ali šestnajstem pranju, enkrat se zagotovo skrčijo, da so kot ulite za Okija. To ga kar razjezi. Ampak nisem kriva jaz, stopinje ali centrifuga. Najbrž si bo treba priznat in preskočit na večjo številko. Tudi meni se že to dogaja …

Včasih ded z mano na glas razpreda o kakšnem svojem izpraševanju (spet tistih ključnih 14 dni). Kar ne neha, jaz pa samo tiho prikimavam in kdaj pa kdaj pristavim kakšno modro, kot: ja, prav maš. Ali pa: če tak misliš. Ali: pol pa že. In čez kakšna dva tedna se odloči. Z mojo pomočjo. Težki pogovori mi gredo težko z jezika. Zato se imenujejo TEŽKI. Ja, ja, saj vem, da zdaj nejeverno odkimavate z glavo, Mateja ne govori?! Kak pa to zgleda?! Ampak je res. Besede včasih lažje napišem.

Nisva si tako podobna, kot si kdo predstavlja. On je tih in preudaren, jaz glasna in vihrava. On uglajen, jaz havdrasta. On odličen športnik, jaz ne znam ujeti žoge. Jaz pijem grenko kavo, on kapučino z dvema zvrhanima žlicama sladkorja. On govori (pre)počasi, jaz mu nestrpno dokončujem stavke. Ponavadi narobe. On se odloča počasi, jaz impulzivno. Ponavadi narobe. Jaz ljudem delim šale in norčave pripombe, njemu je zaradi tega nerodno. Skupaj pa uteži nekako postaviva v vaservago. Pa ni bilo vedno tako, marsikdaj je bilo ravno obratno. Zadnjič me je vprašal, kdaj sem postala tako gajstna. Eeee, življenje, stari moj, življenje! Pa dejstvo, da si po toliko letih upam in dovolim na plano spustiti tudi tisto svojo divjo naravo, ki se je dolgo skrivala v meni. In paše! Bi lahko kdaj tudi on poskusil …

15. obletnica poroke naj bi se imenovala kristalna. Nekje sem prebrala tole:

Kristal je prozoren, čist in presenetljivo zvočen material, je veliko močnejši od stekla, zato se zakonca, ki živita skupaj do petnajste obletnice poroke, lahko pohvalita s svojo močno družino in ljubeznijo. Par se je naučil ceniti in zaščititi drug drugega, skupaj reševati vse težave in uživati ​​v svojih uspehih!

Ko dva kristalna kozarca močno trčita skupaj, glasno poči in kozarca se razbijeta. A če trčita nežno, čudovito zazvenita. Kristal je občutljiv in hitro se umaže. Takrat ga je potrebno nežno, a temeljito očistiti, da zopet zablesti. Tudi midva trčiva. Tudi silovito. In vsakič pobereva črepinje ali očistiva čašo.

Vsake toliko se spomnim na dobrodušen nasvet, ki mi ga je nekoč dala žal že pokojna stara mama. Sedeli sva za mizo ob kavi, ona pa je z mano delila življenjske modrosti. Rekla mi je: “Tak le drž’ se ga. Takga ne buš viač neašla!” Takrat sem se začela smejati, češ, kaj pa jaz?! A on bo takšno še kje neašu?! Danes ji odgovarjam tja gor za mavrico … Saj se ga držim. Močno se ga držim. Sicer pa tudi on moje roke nikoli ne izpusti. Samo še večje majice si kupiva, pa greva naprej do novega mejnika. Porcelanastega.

S hvaležnostjo,
Drobtinica