S fičkom po Andaluziji

Na tole popotovanje smo se pripravljali več mesecev. Ati z logistiko in organizacijo, Žaži s samostojnim učenjem španščine, Oki s pakiranjem igrač v nahrbtnik, jaz pa predvsem s psihičnimi pripravami. Recimo, da se je vsem nekako izplačalo.

Danes smo prileteli v Sevillo. Mala dva sta v 3 ure dolgem letu zelo uživala, Žaži pa je zabavala potnike pred seboj in za seboj. Pa še diagonalno desno nazaj.

Vsem, ki ste te dni zaradi dežja in nizkih temperatur v Sloveniji prisiljeni ostati ob toplih radiatorjih in kaminih sporočamo, da smo mi vzeli s seboj preveč dolgih hlač in majic z dolgimi rokavi. Ja, andaluzijsko sonce tudi konec oktobra močno sije.

Po krajših zapletih pri rentacarju smo vznemirjeno pohiteli do našega najetega avtomobila. Kaj bomo dobili, kaj bomo dobili… Na parkingu pa … presenečenje! Fičko! No, tista modernejša in malo povečana verzija starega dobrega fička. Komaj smo vanj stlačili vso prtljago, naložili zadaj oba otroka in se odpravili v pustolovščino. Proti mali in očarljivi CARMONI.

Privoščili smo si prvi tapas in kratek sprehod po hribovitem mestecu, nato pa utrujeni odšli v hotelsko sobo, saj se je nad mesto že spuščal mrak. Z balkona smo še nekaj časa spremljali nočno življenje domačinov na glavnem trgu. No, bolje rečeno, Žaži in Oki sta ga. Žažino učenje španščine se je izplačalo, saj se je z balkona z žemljico v rokah na ves glas drla na nič hudega sluteče sprehajalce: “Halo, halooo, Señorita! Noč jeeee! Pejte spat!” In to mislim RES glasno drla. Nato se ji je na balkonu pridružil še Oki, ki je sicer bolj sramežljive sorte in ji je na uho govoril, kaj naj se zadere. Tipični Oki. Sledilo je še nekaj napotkov z balkona, med drugim tudi: “Señorita in señoritooo! Zaljubljena sta!”

No, takrat sva pa rekla, da je dovolj in ju potegnila z balkona in zaprla vrata. Lahko noč, Carmona.