Sma pač s hribu

Tam nekje v kozjanskih hribih na okrog 560 metrih nadmorske višine leži od Boga pozabljen košček slovenske zemlje. Tako vsaj menijo mnogi. Na tem majhnem koščku živi cca. 1.000 preprostih, a čudovitih ljudi. Takšna občina za v aržet.

Vsako jutro se delovni narod z avtom drifta po ovinkih v dolino. V civilizacijo. Pozimi na zaledenelih cajstah nastradajo gume in zavore, preostali čas pa tudi amortizerji in kakšno podvozje. V slednjem primeru tudi kakšna srna.

Nimamo svoje pošte, imamo pa poštno številko. Saj vem, da ne razumete. Tudi mi ne.

Pri nas ni kičasto urejenih sprehajalnih poti, parkov, mostičkov … Če hočeš na sprehod, ubüješ gojzarje in greš v hribar (potem pa hčerka komentira, da se ubiješ namesto obuješ). Nimaš ravno veliko možnosti, da boš pri tem početju srečal en kup tebi podobnih pohodnikov. Na osamljenih poteh lahko srečaš kvečjemu kakšno lisico ali pa susajduga püeba, ki se gre kmečki pumptrack s starim štirjakam. Ko to gledaš, te mora v križi štihnat.

Ko se na drugi strani huste končno izkoplješ iz blata in trnja, se pa srečaš s pastirjem. Električnim. Takrat imaš na voljo dve možnosti: ali se greš limbo dance ali pa skok v višino na tehniko škarjic. Katerokoli že izbereš, pri obeh obstaja velika verjetnost terapije z elektrošokom. Odločit se moraš samo, katero storitev bi izbral danes – terapijo med nogami ali pa čez hrbet. Glede na to, da te je malo prej v križi štihnal, se mogoče raje odločaš za prvo možnost … Samo, kaj pa če raje ne bi …

Če vžgeš pešaka, se izogneš glavni cesti, ker se je bojiš, ko hudič križa. Sploh ko mimo tebe pridivja šlepar, ki se mu hudo mudi skozi to nepomembno miniaturno naselje proti Dolenjskem ali pa še naprej čez mejo.

Vlaka tukaj ni, ker nimamo zubate želajznce. Taksi iz Ciela je bržkone drag ko žafran, sicer pa tako ali tako čüdn izpadeš, če te v te hribe pripelje taksi. Do Celja peljeta dva avtobusa na dan, nazaj pa kvečjemu eden. Tako da, če ga zamediš … Lahko spet izbiraš. Ali greš na štop (mladina, a še vajte, kua je tou? Kateri prst pokažeš?) ali pa se greš gospoda in plačaš za taksi. Ki te pride toliko kot žafran!

Kosilo je potrebno skrbno načrtovati en dan prej, saj naslednji dan nimaš več šans, da pravočasno prideš do trgovine in potem kupljeno špecerijo še skuhaš. Sicer pa ko mi gremo v trgovino v mesto, je to dogodek. Vzamemo največji voziček, pa še iz tega čez rob štrli plato mleka, nekaj kil mesa in tista petkilska vreča krušne moke. V roke zagrabimo še wc papir, potem pa vse to stlačimo v prtljažnik in se odpravimo nazaj v hribe. Vlka škrija je torej nujna oprema v naših domovih. Samo če še vedno pšeta ne vzameš pravočasno ven, ti niti to ne pomaga. Ostaneta ti še salata pa paradajz z vrta. Če ti je paradajz slučajno ratal, ker itak rata vsako tretje leto, ostali dve pa pozebe. Tam nekje za 1. maja. Ali pa ga sredi julija zažge in pade skupaj ko sluka sončnca.

Črajšje? Eh, za nas je to že eksotično sadje … Mi to kupimo pri tistih iz Savinjske doline.

Kabelska televizija … Ha? Internet pa optika … Kua je tou? Mogoče bomo to spoznali enkrat v tistem stoletju, ko se bodo tisti tam dol že šli redni turizem na Luno … V Sloveniji je na voljo najbrž kakih 10 mobilnih operaterjev (po moji laični odokalni metodi), ampak pri nas, če nimaš tistega taglavnega, si durek. Včasih vse skupaj deluje s takšno hitrostjo, da bi sms hitreje prispel z golobom.

Karantena in zaprtje meja – what?!? Ne več! Ne več!! A si sploh predstavljate, kako to izgleda pri nas?! Pogledaš v desno, pa vidiš konec občine. Pogledaš v levo, pa SI ŽE v drugi občini! Počutiš se kot največji kriminalec, ko se odpraviš na tvegano pot v 15 km oddaljeno mesto. Pu mlajk pa krüeh. Da ne omenjam, kako smo čez mejo švercali knjige iz knjižnice. Skoraj bi jih nosili v sodih kot Martin Krpan, majkemi …

Naši otroci imajo vsi putučene kulajne. Kot kaki partizani se podijo po hustah in domov prinašajo vaje, prajkle pa kluoše. Včasih nimamo pojma, kje so. Čisto lahko bi šli v drugo občino, glede na “oddaljenost” od vseh občinskih meja, ki nas obkrožajo. Zato še enkrat – ne zaprite nas več! Ne več!!

Morda imamo zaradi hoje po neravnem terenu eno nogo krajšo od druge. Tudi to smo že slišali.

Roko na srce, strašno grdo govorimo. Sploh tisti, ki še poznamo skrivnosti našega starega narečja. Ku greama dalat jüžna, dama puončka na špuorhert, füertuh na trajbeh, frcuje se grea pa tist cajt na ziberbanka zibat, da nam nie ukul kikle štreanč.

Smo havdrasti. Tudi po vsem zgoraj napisanem sodeč.

Smo ljudski. Bli in buma.

Sam, jie pa najki …

Sredi občine imamo polnilnico za električne avtomobile. Če bi se kdo zmotil in šel tod mimo.
Resda imamo eno samo gostilno, ampak daleč naokoli znano po odlični domači hrani.
Imamo super šolo in vrtec, v katerega prihajajo otroci iz drugih občin (moraš mislat).

Mi občutimo toploto in lepoto jutranjih sončnih žarkov, ko se tam spodaj še kopljejo v megli.
Otročad se z lopatkami razigrano spušča po zaledenelih zaplatah snega, ko tam spodaj skoraj že cvetijo jabke.
Hladimo se v zelenju, ko tam spodaj švicajo v betonu.
Vidimo zvezde, ki jih tam spodaj zakrivajo mestne luči.

Imamo prečudovite poglede in razglede, za katere smo hvaležni vsak dan znova in znova.
Imamo dediščino, na katero smo ponosni in se trudimo, da jo ohranjamo.
Naši ljudje so srčni, delovni in prijazni.
Pa na soseda se vedno lahko zanesemo. Za kakšno jajco, odvoz otroka iz vrtca al pa za cajsta s traktarjem zurat, ku ne prideš dumu zarad snega.

A zdaj verjamete, da nam nič ne fali? Tüd če sma s hribu.