Toskana, moj doma!

Po nekaj dneh vožnje smo se že počutili kot del avtodomarske skupnosti, ko na cesti drug drugemu ležerno dvigneš kazalec v pozdrav in se ob tem počutiš kot pravi stari avtodomarski maček. Še bolj pa se ta kolegialnost pokaže, ko na parkingu Slovenec Slovencu krije hrbet, medtem ko se oba v boju z nemškim hipijevskim penzionistom borita za svoj prostor pod soncem. Ali pod smreko.

Nekega jutra smo se z lokalnim avtobusom odpeljali v Manhattan. Pravzaprav v Svetega Jimmyja. No prav, v San Gimignano, kjer smo našteli 14 stolpov (včasih jih je bilo menda čez 70), s katerimi so se nekoč bahale premožne družine. Mestece je bilo skoraj prazno, saj smo bili tam v zgodnjih jutranjih urah. Kdo bo pa spal! Ali bolje rečeno, ata nas je zjutraj po vojaško nateral, ker bo popoldne bojda dež.

Mesto smo obiskali še iz enega razloga. Tu imajo menda svetovnega prvaka med sladoledi. Midva sva se sicer sama pri sebi nasmihala, kakšen nateg je to, saj na vsakem vogalu na vratih piše, da imajo najboljši sladoled na svetu. Ampak ko smo našli tistega tapravega World Championa, sva morala priznat, da je res eden boljših.

Slaščičarna Dondoli. Sladoledarju je bilo ime Sergio, pravi Oki. Ravno v času našega obiska so v slaščičarni snemali film, Sergio je žlobudral o svojem sladoledu v vseh možnih jezikih, potem so pa še nas posneli, kako naročamo tiste pisane kepice. Najbrž bomo zvezde na kakšnem Rai 1.

Moja sodelavka je nekoč ob srebanju kavice na naši terasi pogledovala po okoliških hribih in izjavila nekaj, česar do takrat še nisem slišala. Da se počuti, kot da je v Toskani. Da se prepričamo o njenih besedah, smo se tako mimo Monteriggionija zapeljali vse do …

… osrčja Toskane. V Val d’Orcia. V čudovito, zeleno, fotogenično Toskano. In takrat sem se odločila. Ko bom v penziji, bom imela vinograd, pa prodajala oljčno olje, narejeno v mojem oljčnem nasadu. Imela bom prekrasno vilo iz oranžno-rdeče opeke in kamnov, vsako jutro pa bom odprla lesene polknice na oknih, skozi katere bo posijalo toskansko sonce. Okrog vile mi bo kakšen toskanski vrtnar nasadil cvetoče grmičke, do moje vile pa bo vodila stezica, ki jo bodo obdajali mogočni topoli in ciprese. Za lično pokošeno travico pa bodo poskrbeli moji slovenski sosedi, ki se bodo na moj novi dom pripeljali s svojimi polavtomatskimi kosilnicami (morate slišat kako to brni po naši vasi, ko se na soboto vsi spomnimo, da bo treba travo pokosit). V zahvalo bodo lahko pri meni počitnikovali vsako leto, za domov pa dobili domače oljčno olje in kakšen liter Vino Nobile.

Ah, ko bo Mateja velika …