Življenje v rožnatem

Skozi trnje do zvezd, od zmag do padcev, od revnega pariškega predmestja, kjer naj bi se rodila pod ulično svetilko, do velemestnih luči New Yorka, to je neverjetna saga o Édith Piaf. Za njeno osupljivo usodo se skriva duša umetnice in srce ženske. Ko je umrla leta 1963, se je v Parizu med njenim pogrebom prvič po drugi svetovni vojni ustavil promet. (vir)

Krhka, a pronicljiva Édith, rojena točno na današnji dan, je živela za svoje pesmi. Ikona, ki so ji zaradi drobcene postave, a mogočnega glasu nadeli vzdevek La Môme (vrabček), je skozi glasbo pripovedovala o svojem življenju, šanson La vie en rose pa je na piedestal postavil njeno tragično, a romantično ljubezensko zgodbo.

Letos, ko mineva 60 let od njene smrti, smo se vrnili v čas charlestona, kabareta in uživanja življenja po strahotah 2. svetovne vojne. Z Matevžem sva združila moči in se spustila v nov izziv. Jaz v učenje francoščine, Matevž pa v prenašanje mojega neprekinjenega govorjenja (pa ne v francoščini). Najin kozjanski šarm sva skušala pretopiti v francosko eleganco. Koliko nama je uspel ta podvig, presodite sami. Pa bodite prijazni.

Tega mini projekta pa ne bi mogla izvesti brez čudovitih ljudi in organizacij, s katerimi si (bolj ali manj) delim vsakdan. Torej …

• Matevž Pušnik, glasbenik z izjemnim talentom, zborovodja, pevec, moj najljubši pianist in harmonikar v zadnjih dveh letih (na nekaj desetletij podlage). Hvala, ker si odgovoril z “DA” in v studiu z mano 62-krat odigral šanson od prve do zadnje note, da je 63-ič končno uspešno zazvenel. Zala, hvala za razumevanje.
• Matic Plemenitaš, vsestranski umetnik in šentjurski Frank Sinatra (malce tudi moj žlahtnik). Hvala, ker si nekje med svojimi glasbenimi podvigi vedno utrgaš nekaj minut zame in s pomočjo ledenega čaja 63-ič med snemanjem končno rečeš: To je to. Posneto! In vsi si globoko oddahnemo.
• Matic Holobar in Andraž Pušnik (MAGični spomini in ŠC Celje, SŠ za kemijo, elektrotehniko in računalništvo), mi smo že kar ena taka stalna ekipa v dobrem in slabem. Hvala za potrpežljive igralske inštrukcije in vse ideje ob kavi, ki vedno privedejo do čudovite končne slike in zgodbe. Vem, da sem bila trd oreh.
• Lavra Vranc (ŠC Celje, SŠ za storitvene dejavnosti in logistiko), draga moja umetnica! Hvala za stilsko preobrazbo, ki nas je vse popeljala tja na začetek 20. stoletja. Kdor zna, zna.
• Petra Kotnik (ŠC Celje, Gimnazija Lava), brez tebe bi moja francoščina zvenela bistveno bolj kozjansko. Hvala za potrpežljivost in francoske urice med šolskimi odmori.
• Muzej novejše zgodovine Celje in Pelikanov atelje, dr. Tonček Kregar in ga. Helena Vogelsang, iskrena hvala za zaupanje. Z vašo pomočjo smo skupni izdelek postavili precej stopničk višje kot smo si upali predstavljati. V čast nam je.

“For me, singing is a way of escaping. It is another world. I’m no longer on earth.”
Édith Piaf, 19. december 1915-10. oktober 1963

Življenje v rožnatem
Édith Piaf

Oči, zaradi katerih se sesedam,
smeh, ki se izgubi na njegovih ustnicah.
To je resnični portret
moškega, ki mu pripadam.
Ko me vzame v naročje,
ko mi tiho govori,
vidim življenje v rožnatem.
Mi govori besede ljubezni,
vsakdanje besede,
a se me dotakne.
Vstopil je v moje srce,
me osrečil
in vem, zakaj.
On zame, jaz zanj,
tako mi je rekel, prisegel za vse življenje.
In ko ga vidim,
začutim svoje srce,
ki bije.

DeepL in MatejaL (ne sodite) 😄