Počitniške bučke in cvetke

Različni interesi

Kadar se z avtom odpeljemo izpred hiše, se naša pot najprej vije v dolino, do glavne ceste. Ob tej cesti se nahaja njiva naših najbližjih sosedov, ki imajo največjo kmetijo v okolici. Žaži medtem skozi okno opazuje naravo in dogajanje ter komentira: “Mami, a si vidla, kako lepo raste pšenica na sosedovi njivi? Pa koruzica?”
Navdušena nad njeno sposobnostjo dojemanja narave, jo pohvalim, kako je to dobro opazila.
Oki se medtem poleg nje igra z avtomobilčkom, ki je del obvezne opreme, kadar gremo na pot in presenečeno reče: “Ka sosedi majo njivo?!”
Kot da sine ne bi že celih sedem let in pol živel med pašniki, kravami in njivami …

 

Budilka na dveh nogah

Medtem ko ostali člani družine ob jutrih še dolgo drnjohajo in poležavajo, sem jaz edina, ki v tej hiši sredi poletja hodim v službo. Zaradi jutranjega vstajanja se mi tako večkrat prileže popoldanski kratki počitek. Ko sem tako nekega dne prišla iz službe z rahlim glavobolom, me je v spalnici kaj hitro premagal spanec. Žaži, ki je bila že naveličana čakanja, je atiju povedala o svoji nameri: “Grem pogledat uno Trnuljčico, če še vedno smrči.”
Nato je prišla v spalnico in se mi glasno zadrla v uho: “Trnuljčicaaaa! Zbudi seeee!”
Bohpomagaj, ta bi še Kralja Matjaža zbudila …

Podobno je bilo nekega sobotnega jutra, ko sva bili z Žaži sami doma in sva se počasi prebujali. Pravzaprav se je ona prebudila malo hitreje in je šla igrat klavir. Potem je prišla nazaj k meni v posteljo s povabilom: “Mami, dam ti dve možnosti. Al boš vstala in prišla poslušat moj koncert al pa boš še naprej smrčala in ne boš nič slišala.”

Sem sploh imela izbiro?

 

Bumbarji

Žaži in Oki sta si letos privoščila počitnice pri babici in dediju. V dveh rundah in vsak posebej. Kakšno veselje, mir pred starši, babičino razvajanje s palačinkami, vožnja s kolesom v dedijevem spremstvu, pa še družba treh čudovitih sestričen … Popolno.
Najprej je svoje počitnice izživel Oki in ko je tako po nekaj dneh Boštjan šel ponj, se je ta veselo zapodil v njegovo naročje in komaj čakal, da se vrne domov, saj je doma kljub vsemu razvajanju le najlepše.

Sledila je izmenjava, za počitnice je bila na vrsti Žaži. Ko je po dveh dneh Boštjan šel še po njo, je pričakoval podoben odziv. A na njegovo veliko presenečenje, ga je njegova Žaži ignorirala in ni hotela domov. Na vprašanje, če nas nič ne pogreša, je odgovorila le, da pogreša kužka Marsa. In čisto malo Okija. Boštjan jo je prepričeval, da jo doma pogrešajo bratec in sosedovi fantje in da se želijo igrati z njo. Malo je pomislila, nato pa komaj slišno rekla bolj sama sebi: “Doma mam same bumbarje.”

A se je vseeno vdala in šla domov. Med bumbarje.

 

Jagodna matematika

Kričanje na stopnicah in tek navzgor v stanovanje ob spremljajočem mamiiiii!!!!!
Oki besno vstopi skozi vrata: “Mami, Žaži je pojedla štiri jagode pa pol, jaz pa sam eno pa pol. Povej ji, da to ni prav!”
Jaz zmedeno: “Čakajta, čakajta. Še enkrat lepo počasi. Kaj je bilo?”
Oki: “Z Žaži sma si razdelila vsak eno jagodo pa pol, pol so pa še tri ostale, sem ji pa jaz reku, naj gre gor tebe vprašat, če jih bosta vidva z atijem tud jedla. Če jih ne bosta, pa naj jih prinese nazaj, pa si jih bova razdelila. Pol je pa pojedla še vse tiste tri jagode!”

(Žaži je minuto pred tem prišla k meni in me res vprašala, če jih bova jedla midva, pa sem eno vzela in ji rekla, da je tako prijazno vprašala, da lahko poje še ostali dve.)

Žaži poskakujoče po kuhinji: “Mamiiii, povej Okiju, da bom zdaj bolj zrasla, ker sem pojedla več jagod.”
Jaz z učiteljsko taktiko: “Žaži, to res ni bilo prav, nisi mi povedala, kako sta se dogovorila. Če sta se dogovorila, da si jih bosta razdelila, bi morala to upoštevat.”
Ona z igralsko narejenim nasmeškom in presenečenjem na obrazu: “Aaaaaah, pozabla sem!”