Selitve – čez mejo ali v spodnje nadstropje

Tisti, ki nas poznate, dobro veste, kateri del te naslovnice je najbolj zabaven. Ne bomo o podrobnostih. Lahko pa povem, da sem to sliko dobila nekega poznega večera, ko sem bila z eno nogo že v postelji. Popadel me je nenadzorovani smeh, bolel me je trebuh, tekle so mi solze, mož pa je prišel preverit, kaj se dogaja, saj je mislil, da kdo od otrok joka v postelji.

Kmalu zatem se je ob dodatnem valu vedno novih komentarjev na sliko zaslišal še krohot iz spodnjega nadstropja, pa še od kje … Kakorkoli, na koncu smo vsi družno držali pesti, da bo glavni junak (s pliškom ali brez) naslednje jutro res varno prečkal občinsko mejo. In se tudi uspešno vrnil nazaj domov. V teh časih niti v to ne moreš biti več prepričan …

A prava zgodba se tukaj pravzaprav šele začne. Naslednjega jutra sta sostanovalca iz spodnjega nadstropja odšla po nujnih opravkih v dolino. V drugo občino (v vseh letih svojega življenja si nisem nikdar mislila, da bom to morala poudariti kot kakšen izjemen dosežek). Žaži je na kameri opazovala, kako sta zapuščala domače dvorišče in komentirala: “Zdaj bomo pa lahko dol živeli!!” In se je preselila. Dol. Sama. No, v spremstvu vseh svojih 24 plišastih prijateljčkov. Pravi, da bo dol imela svoj novi dom, ker tam sta mir in tišina. Edino ena soba bo bojda še vedno rezervirana za občasnega odjemalca. Žažinega strica.

Zdaj si vsaj lahko dokaj natančno predstavljam, kaj se bo nekoč zgodilo z nama … Oče sina do praga, sin očeta čez prag. Le da v tem primeru govorimo o hčerki.