Običajno

Običajen sobotni zajtrk pri nas …
Mami: “Oki, zakaj si se pa oblekel za taboljš?”
Oki zasanjano zre v svoj krožnik z jajcem na oko: “Kaj je?”
Mami ponovi: “Zakaj si se oblekel za taboljš?”
Oki tudi ponovi: “Kaj je? Če te ne slišim.”
Žaži namaka svoj kruh v rumenjak in s poudarjenimi grimasami glasno vpraša: “Za-kaj si se o-ble-kel za ta-boljš?!”
Oki ji jezno odgovori: “Pa saj bom pazu, no.”
V tistem hipu mu rumenjak kapne s kruha in se razleze po njegovi majici “za taboljš”. Žaži z nogami binca pod mizo, se baše s kruhom in poznavalsko ugotovi: “Zdej pa ni več za taboljš.”
In v tistem trenutku Okiju pade pokrovček od soli v rumenjak.

Običajen dan pri nas …
Ati ob novi Žažini umetnini: “Kako si to lepo narisala, ti si prava umetnica.”
Žaži ga popravi: “Jaz sem doktorica za ustvarjanje.”

Žaži med kuhanjem kosila: “Mami, kdaj bo šel tvoj tatu dol?”
Odgovorim (že 16-ič na isto vprašanje): “Nikoli.”
Žaži vztraja: “Pa tud z vodo in milom ne?”
Odgovorim (vprašanje je malo novejše): “Ne, tudi ne.”
Žaži udari v srčiko: “Tud takrat, ko boš stara pa zgubana, ne bo šel dol?”
Obnemim in se zamislim: a mi res nisi mogla tega prej povedat???

Žaži med vožnjo … Doma je pustila svojega kužka Marsa in zajčka Čokota (ki je punca, mimogrede). Zazvoni ji namišljeni telefon. Ona godrnjavo: “Jooooj, Čoko me spet kliče.” Nato pa okara Čoko v namišljeno slušalko: “Čoko, nehi se igrat s telefonom! To ni igrača!”
Sledi krajši premor, ko Žaži posluša, kaj ji ima povedati Čoko …
Žaži pristno osuplo: “Kaj si naredila?!” In razloži ostalim sopotnikom: “Čoko je po nesreči Marsa ven iz hiše zbrcala.”

Običajen večer pri nas …
Žaži se odpravlja proti postelji in predlaga bratu: “Oki, jaz mam pa eno fajn idejo, kak bi midva sredi noči oba skupi prdnala.”
Oki uglajeno iz svoje postelje: “Ti kar izvoli. Jaz ne bom.”