Ti si nas izbral

Koliko pasjih let predstavlja 17 naših let? Neverjetnih, častitljivih 105 let!

Pred 17 leti sva si nagledala tistega drugega, tvojega bratca. A ti si se odločil drugače in mi splezal na kolena, še preden bi tisti tadrugi ugotovil, za kaj gre. Zrl si vame s svojimi rjavimi očkami, mahal z repkom in mi prigovarjal s cviljenjem. Nisva imela izbire, ti si izbral naju. In ni nama preostalo drugega, kot da se strinjava s tabo in te odpeljeva domov. Takoj si nama osvojil srce. Igriva puhasta kepa.

Mislili smo, da mi tebe učimo ukazov, trikov, hoje po naši levi, sobivanja z drugimi kužki. A kako smo se motili. Že od prvega dne si ti učil nas. Odgovornosti, igrivosti in predvsem potrpežljivosti. Mislila sva, da te bova naučila prefinjenega obnašanja, vzorne hoje na povodcu po mestnih pločnikih in vnaprej določenih poteh. A sva kmalu spoznala, da to nisi ti. Ti si potreboval svobodo, tek čez drn in strn, nabiranje in prinašanje vejevja na dvorišče, kot da nimamo dovolj drv za kurjavo. Potreboval si ljudi, čohanje za ušesi, pozdrav in nasmeh mimoidočega.

Nisva vedela, kako se boš odzval na prihod Okija in nato Žaži, a vse skrbi so bile odveč. Bil si najprijaznejši in najstrpnejši kuža na svetu. Otroka si učil odgovornosti, nežnosti in ljubezni do živali. Bil si njun potrpežljivi učitelj, rešitelj, zvesti prijatelj, tihi tolažnik … Lahko sta ležala na tebi, se valjala po tvojem mehkem kožuščku, ti gradila igluje v snegu, a nisi niti trznil. Najbrž si v tem neskončno užival in ju spremljal, kamorkoli sta šla.

Tudi sosede si imel rad. Če si le opazil koga zunaj, si takoj vzel pot pod tačke, da si ga šel pozdravit, pa tudi če samo na kratko. A ravno dovolj, da ti je soseda bolj ali manj na skrivaj privoščila kakšen priboljšek.

Mladi kužki navadno uničijo dosti stvari. Začuda jih ti nisi, ali pa smo na vse to že pozabili. Razen enega poletnega natikača, so naši čevlji ostali celi, s kakšnim ortopanskim odtisom za spomin. Lastnica natikača je letos morala priznati poraz, ko je dokončno razpadel. Zakaj ravno letos?

Bil si borec, vse do konca. Vemo, da te je bolelo, a si vztrajal, vsako jutro znova vstal in nas pozdravil s svojimi prijaznimi očmi. Nekdo mi je rekel, da zato, ker si z nami srečen. Najbrž pa tudi zato, ker si vedel, kako zelo te potrebujemo. To si vedel prvi dan, ko si naju izbral in do tvojega zadnjega koraka.

Upam, da si tam na drugi strani za dobrodošlico dobil eno veliko govejo kost. Ker če si jo kdo zasluži ob vstopu v pasja nebesa, si to ti. In če ti jo bo kdo poskušal vzeti, so bori zanjo, kot to znaš le ti. Pogrešali te bomo, vsi mi, sosedi, Mici, najbrž tudi kakšna tvoja prijateljica iz sosednje vasi. A vemo, da nas boš vedno spremljal na vsakem koraku. Vedno na naši levi.

Ko smo danes zjutraj ob zajtrku naredili en krog hvaležnosti za preteklo leto, smo se vsi najprej spomnili nate. Še vedno pritečejo solzice, a ostajajo lepi, čudoviti spomini. Bil si in vedno boš naš najboljši pes. Poseben pes. Naš Mars. Marso. Vaški pes. Jazz pes.🤍

S hvaležnostjo
Drobtinica