Napoleon in Ludvik s svojo tričlansko pehoto

Pariz ima poleg neštetih čudovitih lastnosti (vsaj) eno slabo stran. Človeka poredi.

Na naši merde ulici smo odkrili čudovito pekarno, iz katere so se širile božanske vonjave po francoskih croissantih, tradicionalnih bagetah, različnem pecivu iz slastnega listnatega testa, polnjenem z marmeladnimi, čokoladnimi in lešnikovimi nadevi, posutem s čokoladnimi kapljicami, koščki pistacij in grobim kristalnim sladkorjem … Vsako jutro je po ulici tako omamno zadišalo, da so zgodaj zjutraj iz postelj PROSTOVOLJNO vstali tudi tisti, ki bi sicer brez problema prespali jutro in odprli oči šele tam okrog 11. ure, da bi se odpravili v pekarno na izbor zajtrka po metodi an ban pet podgan. Če ne verjamete, si poglejte spodnje dokaze.⬇️ Ne glejte, če vam kruli v želodcu.

Sicer mi ni jasno, kaj je razmišljal pek, ko se je odločal o imenu pekarne, ampak Francozi so bili od nekdaj revolucionarnega in ekstravagantnega značaja. Pekarna Bacillus. Sem preverila v slovarju, pa beseda pomeni točno to, o čemer razmišljate.

S polnimi trebuhi smo vstopili skozi ogromna težka vrata na ulico in v dan D. Gremo gledat Ajflaaaa!!! Jaz norim in puncama težim, da moramo danes vse tri na betice povezniti baretke, ker bomo tako ipak videti kot prave francoske dame. Tamala jo je potegnila na glavo in čez ušesa (najraje bi jo tudi čez oči), tavelika pa je rekla, da jo ima v torbi. Ušesa je imela rdeča od mraza, a kapa je ostala v torbi.

Skozi natrpane podzemne postaje, hrupne mestne ulice, mimo kavarn in dolgih vrst pred znamenitostmi … smo ga končno opazili. Eifflov stolp! Danes eno najbolj obiskanih svetovnih arhitekturnih znamenitosti menda v preteklosti Parižani niso najbolj marali. Prav nič niso bili ponosni na grmado železja na Champ de Mars ob Seni, ki se je dvigala 324 metrov v višino in želela podreti rekorde. A struktura fascinira že od daleč, 360° razgled na mesto z vrha pa jih podira. Rekorde.

Zdaj pa pazi! Sledila je 1001 fotka Eifflovega stolpa z bolj ali manj znanimi facami na, pod, pred in za turnom. Pa ena resna, pa ena smešna. Pa ena z baretkami in ena brez. Ena z levega in ena z desnega profila. Ena pokončna za story in ena ležeča za mamin blog. Pa ena, ko je nečakinjo sram in ena, ko nečakinjo pretentamo, da pogleda v objektiv. Pa ena z atijem, ker ga ni na skoraj nobeni fotki in je užaljen.

Žal so me otroci prisilili k molčečnosti in nerazkrivanju fotk (razen za tiste, ki imate ekskluzivno geslo in lahko občudujete fotošuting čudakov izpod Ajfla). Za ostale pa … samo Ajfl.🙂

Ne vem, kako je to pri vas, ampak tile trije so bili ves čas lačni. Pa bi jedli rogljičke, pa vaflje, pa crêpes (palačinke z marmelado, nutelo, sladkorjem itd.), pa mami bi tarte tatin et crème fraîche (jabolčno pito s svežo smetano) in café noisette, pa ati (in mami) bi cognac (prevod ni potreben). V nekem trenutku med sprehodom ob Seni so me otroci malce žalostno pogledali, ker so jim želodci zopet nekaj sporočali. In ker je najmlajša dojela, da premoženje v naših denarnicah lepo kopni, je ob vznožju Pont Alexandre III. odprla svoj vijolični nahrbtnik, ki ga je ves čas stiskala k sebi kot največjo dragocenost, in iz njega potegnila škatlico, ki jo je pritihotapila vse od doma. La jolie madame, naša Žaži, nas je rešila in nas nahranila s keksi Paris.

Popoldne smo krenili na dolgo skoraj 4-kilometrsko pot vse od Slavoloka zmage, preko Elizejskih poljan, do Musée du Louvre. Kolesarji na Tour de France to dolžino prevozijo v pičlih nekaj minutah. Mi smo na cilj prispeli po eni uri in pol buljenja v chic izložbe bojda najlepše 70 metrov široke avenije na svetu. Louis Vuitton. Dior. Chanel. Dolce & Gabbana.

“Il y a tout c’que vous voulez aux Champs-Élysées.”

“Vse, kar želite, je na Elizejskih poljanah.”

Ko sva svojo pehoto končno pripeljala na cilj, sva se počutila kot Napoleon in Ludvik. Za nagrado sva soldate, zopet lačne, pred ogledom Louvra častila z burgerji v McDonald’su in jih podkupila za novo rundo hoje po muzeju.

O Louvru raje ne bom tvezila, ker za to nisem kompetentna. Ne morem se ravno ponašati z obiskom velikega števila galerij in muzejev po svetu, naj bo dovolj nekaj osnovnih podatkov (strokovnjaki, prosim, ne linčajte me, sem samo iskrena):

našli smo da Vincijevo Mona Lizo, ki je v resnici precej manjša, kot bi si jo človek predstavljal (77 x 53 cm);
na steni nasproti nje se je bohotila ogromna Svatba v Kani Galilejski (7 x 10 m), a ji je večina ljudi obračala hrbet;
5 nadstropij stvaritev, umetnin, slik, skulptur in predmetov fascinira še tako ravnodušnega laika;
punce smo se trikrat izgubile na več kot 60.000 kvadratnih metrih in nismo znale priti ven;
vmes sva z Žaži izgubile nečakinjo, ki je ostala v žnj-ti dvorani, midve pa sva najbrž 16-krat šli mimo nje;
Boštjan je čisto na koncu šel iskat nekega faraona, a ga ni našel;
Oki je imel vsega dovolj in se je poknil na stopnice;
noge so nas strašansko bolele;
komaj, komaj smo prilezli do stanovanja na ulici merde in kot klade popadali v postelje;
a ogled muzeja je bil vreden bolečin.