Samo da veš …

Večer. Otroka v posteljah, jaz pa imam nekaj minutk zase v kopalnici, ko se odprejo vrata. Zagledam tiste male bose nožice in kuštravo glavico, ki priskaklja do okenske police in se usede nanjo.

Postanem huda, saj bi Žaži že zdavnaj morala spati: “Žaži, kaj delaš tu?! Noč je že!”
Žaži mi zaspano odgovori: “Pa če ne morem spaaat!”
Zdrdram recept za spanje: “Hitro bejži nazaj v posteljo, pokrij se, stisni Marsa in zapri očke. Saj bo šlo, samo ne hodi več ven!”

Kuštrava glava se sklonjeno odpravi proti vratom, nato pa se počasi obrne in tiho pripomni: “Sam da veš, objem bi bil tud dovolj …”

O moj bog. Kako zna. Iskreno in boleče.

Zakaj hitim? Kje sem izgubila svoj kompas? Še znam prisluhniti? Hvala ti, Žaži. Hvala, da me opominjaš, kaj v življenju šteje.