Po 20.00 se dogajajo čudne stvari …

Nikoli še nisem objavila fotografije svojih otrok. Vsaj ne spredaj. Menda so spredaj podobni mamici in atiju, zadaj pa celi žlahti.

Naj bo tokrat izjema, ker sicer zgodba nima poante. Z njunim dovoljenjem. Itak pa vam garantiram, da ju ne boste prepoznali … Še uvodno pojasnilo: zgodba se je dogajala kakšno leto nazaj, ob lanskem pustu. A nauk zgodbe bo aktualen še vrsto let, oooo, ja …

On ni želel biti pustna maska, ona je na vsak način spet želela biti samorog. Po spletu okoliščin sta nazadnje oba postala pirata. In zadeli smo žebljico na glavico. On se je ponašal s pravimi bojnimi ranami, saj je dan pred pustom sošolec vanj nesrečno zabrisal ledeno kepo in ga zadel točno pod oko. Ona pa je itak pomanjšani Jack Sparrow.

Na pustni torek sta tako dva pirata v družbi še treh malih šem in v spremstvu našega zvestega Marsa po vasi odganjala zimo in na vseh vratih “fehtala za cukre”. Družba je vmes izgubila piratko, ki smo jo nato našli pod mizo na naši terasi. Osramočeno se je skrivala tam spodaj, ker je med tekom po klancu padla naravnost v blato. Ampak smo morali priznati, da je bila po tej katastrofi še bolj originalna, in ni trajalo dolgo, ko so po njenem zgledu v blato začeli padati tudi ostali sotrpini.

Ko se je dan prevesil v noč, so se maškare ob pozni večerni uri s polno košaro sladkarij, z raztrganimi hlačami, blatnimi škornji in umazanimi obrazi priklatile domov. Prisežem, da bom spodnji dve fotografiji čuvala kot punčico svojega očesa in ju pokazala piratoma, ko jima v srednji šoli ne bo jasno, zakaj imata policijsko uro ob 20.00. Zato ker se po osmi uri zvečer začnejo dogajati čudne stvari. Zato.