Pikapolonice sreče

Počasna jutra … prebujanje z Žažinimi prstki, ki raziskujejo anatomijo mojega očesa … in Okijevimi koleni, ki me štorasto brcajo v hrbtna vretenca … skodelica dišeče kave v rokah … zunaj tišina in mir, na travniku pod teraso pa le sosedovi Pika in Luna, dva ponija, ki radostno pridrvita po kos suhega kruha in kot v risanki tik pred trakom s polno paro zavirata s prednjimi nogami … na popoldanskem sprehodu po gozdu skoraj slišiš, kako se odpirajo zeleni popki na drevesih in kako ječijo veje v spomladanskem pišu vetra … ozreš se v nebo sinje modre barve, s potujočimi puhastimi oblački … med njimi pa ne najdeš niti ene od tistih črt, ki običajno za železnimi pticami rišejo dimne mreže … in nato od nekje zaslišiš žolno (če si slučajno kdaj prej pomislil, da je to najbrž že izumrla vrsta ptic) … in iz daljave se oglasi še kukavica (tokrat prvič v življenju v žepu najdeš celo en evro) … pogledaš v visoko travo pred nogami in zagledaš pikapolonico … položiš jo v majhno otroško dlan in zagledaš iskrivost v otroških očeh … pikapolonice sreče … toplo sonce počasi zahaja za hribom … nikamor se ne mudi …

Če odmislim delo, vživljanje v vlogo učiteljev, strah pred neznano boleznijo in stisko ob skorajda nečloveških protivirusnih ukrepih, so to bile najlepše slike devetih tednov karantene. Morda pa se je le splačalo …

Ko se zjutraj po nekaj klicih končno vsi zberemo pri zajtrku, poslušamo najprej zgodbo o Okijevih sanjah. Ponavadi gre nekako takole: “Pa zakaj ste me moral zbudit?! Glih sem bil v bazi, pa me je Kaj Loren prosu, da mu pomagam pojest. Pa sem že bil glih na polovici kečapa, pol ste me pa zbudil!” In jaz spet ne vem, kateri jezik govori. Včasih glasno razpreda o svojih mislih. Trenutno ne ve, če bi sploh šel v drugi razred. Bi morda raje še kar ostal v prvem, ker mu je tu čisto všeč. Mogoče bi celo počakal na Žaži, da bosta skupaj v prvem razredu.

Nato pa nam še Žaži razloži, kaj počnejo njeni prijateljčki: “Kravica, osliček, zajček Kratkouhec in sovica Pika (tista, ki ni fejst rozasta) raziskujejo naravo. Račka Plavačka ne dela nič, ker je v zajčkovi riti (op. a. račka se dejansko skrije v zajčka ali obratno). Ovčka Tinka kuha, kuža Reksi pa ji pomaga, ker sta prijatelja. Sovica Oka (tista okrogla rozasta pesa) se tušira, mala modra sovica pa še spi, ker je dojenček. Kuža Pepi Pumpa pa dela jogo.”

In po novem komaj čaka, da gremo v šoping, pa čeprav nima pojma, kaj to pomeni. Samo mami se ob tej besedi najbrž na obrazu razleze nasmeh do ušes, torej mora biti nekaj krasnega. “Ko bo krona virus izginil, bomo prvi dan vse punce šle kupit zajčke. (op. a. nalepke, risbice, ali pa kar prave. Ni pomembno, samo, da jih bomo kupile.) Drugi dan bomo šle kupit metuljčke. Tretji dan pa rože.” Živel šoping!

Šele potem si lahko s pašteto namažemo vsak svoj kos kruha.

Kljub vse prevečkrat omenjenima in zapisanima besedama “korona” in “karantena”, se bomo tega obdobja nekoč najbrž spominjali s ščepcem nostalgije. Jutri se vračamo na stare tire. Vsi komaj čakamo. A želim si, da ne bi pozabili vseh tistih lepih slik in da bi jih skušali čim večkrat podoživeti in na novo poustvariti. Naj nas in vas spremljajo pikapolonice sreče.