Še vedno me imajo radi.
Gor in dol. Gor in dol. Pa spet gor in dol.
Dol. Dol. Kako paše.
Ampak če gre dol, je treba verjetno potem tudi gor? Jaooo …
A za vsakim dežjem posije sonce – tokrat dobesedno – in popoldne smo se že skoraj pritoževali, da nam je vroče in zakaj, za vraga, je mama rekla, da moramo s sabo vzeti te jakne?!
Na hitro bom naštela nekaj portugalskih znamenitosti, ki smo jih redno obiskovali in se jih udeleževali vsak dan: francesihna, pastel de nata in vinho do porto. V tem vrstnem redu (kulturno izobraževanje, portugalska verzija). Tako da jih znamo vsi pravilno izgovoriti in se hvalimo s tem. No, pa še nekaj ostalih znamenitosti …
Porto(vec) je čudovit, jaz sem ga tokrat obiskala drugič in me je ponovno prevzel.
Nisem aklih mama, ampak če kaj sovražim, je pa to mivka. Ko se radodarno raztrese iz čevljev in nogavic po tleh, potem pa škripa pod copati … Brrrr, mrzim to! Ko smo se zapeljali nekaj kilometrov proti atlantski obali, smo pristali na rtu, ki ga je spodaj pokrivala mivka, zgoraj pa debela plast temnih oblakov. Kot bi se zaprla kupola nad nami. Opazovala sem brezskrbno portugalsko družino, skulirana starša in tri otroke, ki so bosi tekali po mrzli mivki (bogami, še vedno je bil februar!) ter jo sipali drug drugemu na glavo. Bolelo me je v srcu, pa še med zobmi in v mislih sem se zgražala, da tega jaz ne bi prenesla. Pa kdo bo to pucal?! Zato sem ves čas vpila, naj moji pazijo, kod hodijo, naj čisto rahlo premikajo noge itd. itd. Vsi so me grdo gledali.
Zaman. Zvečer sem po škrtajočih tleh s stisnjenimi zobmi oddrsala od kopalnice do postelje in se tolažila, da konec koncev to ni moje stanovanje in da čez dva dni zapremo vrata in odrinemo od tu. Zbudila sem se sredi noči, ko me je hčerka previdno pokrivala z dodatno odejo. Še vedno me imajo radi.
Komaj so se nam posušili čevlji od prvega dežja, že smo se zbudili v nov naliv, zato nismo več pešačili, ampak smo se raje odpeljali proti jugu. Prva postaja – pisani Aveiro, mesto solinarstva in ribištva, za katerega Portugalci pravijo, da je lepše od Benetk. Z ladjico smo se popeljali po kanalih, da nam je dodobra premešalo frizure.
Mimo apokaliptični prizorov, razkritih streh in dobesedno prepolovljenih daljnovodov, ki jih je za sabo pustil uničujoč orkan Kristin, nas je pot vodila mimo Leirie in Coimbre ter naprej proti južnemu delu Portugalske. Kot bi nekdo pritisnil na pavzo, grozljivo.
Ko je človek na poti, se mora odločiti, katere kraje bo obiskal, vse je nemogoče videti. Tokrat smo se na kratko ustavili pri Mosteiro da Batalha, samostanu, v katerem so pokopani kralji in princese iz 14. stoletja. Zgodovino si lahko sami preberete, naši vtisi pa v nekaj besedah …
- Veličastno.
- Misteriozno.
- Ogromno.
- Umetniško dovršeno.
- Zgodovinskega pomena.
- Kraljevi mavzolej.
- Igra svetlobe.
Vsekakor eden izmed vrhuncev. Takih, ki jih je zelo težko ujeti na fotografijo.
Na potovanju vedno pričakuj nepričakovano, saj nikoli ne veš, kje boš pristal. Sredi srednjeveškega Óbidosa smo utrujeni pristali na večerji in pivu v v družbi angleških penzionistov v karaoke baru. Čisto nič portugalsko. Moje je bilo malce sram, ampak če omenjamo karaoke in pivo, pa če poznate mene in navade angleških penzionistov, poznate tudi nadaljevanje večera …
Ampak kot sem rekla. So me že vajeni. In še vedno me imajo radi.
Saudade.
