Olé!

Nekoč, davnega leta 1936, je živel mali bikec Ferdinand. Čisto resno. Tale:

Bikec Ferdinand je bil čisto poseben bikec, ki je raje vohal cvetlice, kot pa se boril z bikoborci. Najraje je cele dneve posedal pod svojim najljubšim drevesom v Rondi, svojem domačem kraju. In to drevo smo danes odšli iskat tudi mi …

Kaj hitro smo ugotovili, da so majhna, očarljiva mesteca nam dosti bolj pri srcu kot ogromna mesta, v katerih se izgubiš kot mravljica v mravljišču. In RONDA je eno izmed takih najlepših mestec. Ko smo se odpravili iz Granade, smo počasi zapuščali gričevnato, z oljčnimi nasadi okrašeno pokrajino in se približevali goratemu predelu Sierre de las Nieves. Med temi gorami leži Ronda, po našem mnenju do sedaj najlepši kraj našega popotovanja. Pot do tja je bila zaznamovana z nekaj prepiri na zadnjih sedežih, kot na primer: “Žaži, jaz ti bom pa vzel barvice!” In nazaj: “Oki, jaz te bom pa tak po riti nažgala, da se ti bojo kar zvezdice okrog riti prikazale. Če pa to ne bo dost, te bom pa natepla.” In smo vedeli, da je čas za nove pobarvanke …

Nato smo končno prispeli v Rondo …

Na sredi mesta se nahaja PLAZA DE TOROS DE RONDA in na trgu čisto prava bikoborska arena, v kateri se je po nesreči z matadorjem boril tudi Ferdinand. Zakaj po nesreči? Ko se je nekoč pomotoma usedel na čmrlja, je tako poskočil in zarjovel, da so ga ljudje zamenjali za krvoločnega bika in ga odpeljali v areno. A je naš miroljubni bikec od tam zbežal nazaj k svoji družini. Tudi naša dva bikca sta na sredini arene poskakovala in zraven klicala navdušeni olé, kot na pravi borbi.

Ko smo si ogledali vso zgodovino bikoborb in se naučili nekaj o matadorjih, smo odšli do najlepšega dela mesta, kjer nam je dobesedno zastal dih – PUENTE NUEVO ali Novi most nad 120 metrov globokim kanjonom EL TAJO. Preko tega mostu so odpeljali našega ubogega bikca Ferdinanda in ga zaprli v areno. A je preko tega istega mostu s pomočjo prijateljev tudi zbežal nazaj domov.

Peš smo se odpravili po poti vse do druge strani kanjona, od koder se odpira dih jemajoči pogled. In na naši levi strani prelepi grički, na enem izmed njih pa Ferdinandovo najljubše drevo. Tisto! Ne, tisto! Ali je morda tisto tamle? Hm …

In kaj smo delali potem? Jedli smo v slovitem McDonald’su. Res tipično špansko.

Po hamburgerjih in krompirčku nas je pot vodila čez zavito cesto preko gora in številnih strnjenih belih vasic, vse do morske obale Costa del Sol. Pa si dajmo ogledat še malo plaž in školjkic… Malo morgen. Prispeli smo že skoraj ponoči, bilo je oblačno in zelo vetrovno, apartma pa v tipičnem turističnem kompleksu, ki se ni niti najmanj skladal z našim andaluzijskim utripom.

MANILVA je običajno mondeno turistično mesto, ki je najbrž zelo živahno v poletnih mesecih, jeseni pa precej manj. Sprehodili smo se čez marino, potem pa sta mala dva zaigrala eno partijo biljarda s svojo novo špansko prijateljico Senorito, midva pa sva spila vsak eno sangrio.

Dovolj žuranja za danes. Lahko noč, Manilva. In bikec Ferdinand …