Ovce smo prešteli. Otrok pa ne.

Na eni izmed razglednih točk nekje nad dolino Glencoe …

Ded naredi nekaj fotk dih jemajoče zelene pokrajine, zapremo vrata avtomobila in odpeljemo dalje po vijugasti cesti.
Oki zgroženo zavpije na zadnjem sedežu: »Eeeej, pa kaj je narobe z vama?! Žaži!!«
Oba pogledava nazaj, kjer Oki z razširjenimi in malodane solznimi očmi gleda na prazen prostor poleg njega. Kje je Žaži?! Ded se zazre v vzvratno ogledalo in v njem zagleda hčerko, ki teče in maha za nami, dokler ji ne zmanjka makadama pod nogami.
Obrnili smo lahko šele čez slab kilometer, se vmes kregali drug na drugega, kdo je bil kriv, v mislih pa smo vsi videli objokanega, zapuščenega otroka. In socialno, ki trka na domača vrata.
Prizor ob povratku je bil vse prej kot to. Žaži je stala sredi parkirišča, nas očitajoče gledala z rokami uprtimi v bok in … jedla keks. Točno je vedela, da  bomo prišli ponjo, ko bomo ugotovili, da je v avtu prevelika tišina. Smo se pa ob njenem vstopu v avtomobil naposlušali kozjih molitvic. Zasluženo.

Ker imamo vsi raje manj obljudeno naravo kot velika nagnetena mesta, smo naslednji del potovanja preživeli v prostrani, čudoviti divjini Škotskega višavja oz. Scottish Highlands. Med zelenimi hribi, veličastnimi munroji (nad 3.000 čevlji oz. 914 metri nadmorske višine), osupljivimi slapovi, širokimi dolinami, posutimi z jezeri in rekami … Med vožnjo čez dolino Glencoe (glen je v škotski gelščini izraz za dolino, skozi tole teče reka Coe) smo šteli bele pikice na zeleni odeji – ovce. Očitno pa bi morali šteti sami sebe! Tako smo Žaži kot izgubljeno ovčico pustili na razgledni točki ob cesti. Še dobro, da ima levjesrčnega brata, ki je opozoril, da nekdo v avtu manjka.

Žal dolino poleg lepote zaznamujeta tragična preteklost in pretresljiv dogodek, ki še danes predstavlja simbol izdaje gostoljubja, kar je bil eden izmed najhujših zločinov med višavskimi klani. V krvavo zgodbo iz leta 1692 so bili vpleteni člani dveh klanov, MacDonald in Campbell, krivi pa so bili Angleži, kot že tolikokrat poprej in tolikokrat kasneje. Dolina je v navdih mnogim pesnikom in pisateljem, hkrati pa je to dom številnih ljudskih pripovedk in legend o vilah, duhovih, velikanih, skritih zakladih …

Mimo treh mogočnih gora, enega od simbolov Škotskega višavja, Three Sisters, kjer je klan MacDonald nekoč skrival govedo, in mimo jezera Loch Leven smo se pripeljali do Fort Williama (gelsko An Gearasdan), ki pohodnikom predstavlja izhodišče za pot do vrha najvišje britanske gore, Ben Nevis (1.345 metrov nadmorske višine).

Nismo šli gor, smo šli pa v Glenfinnan, kjer smo lovili vlak Harryja Potterja. Kakšna norija! Parkirišče je bilo dobesedno polno, zato je Boštjan po kratkem premisleku sklenil, da nas vrže iz avta, sam pa se odpelje do najbližjega mesta, kjer bo lahko pustil Merđota. Odprli smo vrata in … čof! Dreich moment tega dne. Po blatu, lužah in kamnih smo se podali v drn in strn po bregu navzgor, do točke, kjer je svoja mesta v blatu zavzelo že kakšnih 1000 drugih filmskih navdušencev. Smo zašvicali ful! Vse za en cug na viaduktu …

K sreči je imel vlak zamudo, ker se je Harry v Londonu zaletel v napačni peron. Ampak, ko je ta stari Jacobite Steam Train pripeljal izza ovinka … Čuha-puha, čuha-puha … Nastala je smrtna tišina, še veter je ponehal za tistih nekaj sekund. V zraku je bilo čutiti zastali dih in občudovanje sopihanja stare parne lokomotive. Strojevodja je na sredini viadukta zategnil dva dolga čuču-ja in nam pomahal v pozdrav. Navdušeno smo zaploskali in pomahali nazaj. Kakšno filmsko doživetje!

Pa po blatu nazaj. Eni po dveh nogah, drugi po riti. Ob vznožju smo se sprehodili še ob jezeru Loch Shiel (Črno jezero ob Bradavičarki), kjer stoji Glenfinnan Monument. Preplet filmske čarovnije in resnične zgodovine. Na tem mestu je Bonnie Prince Charlie leta 1745 dvignil škotski kraljevi prapor in škotske klane pozval v boj za samostojnost Škotske in vrnitev rodbine Stuart na prestol. Žal v zadnji boj …

Pod najvišjo britansko goro smo se podali še na pošten pohod čez skalovje in gozdno praprot Glen Nevisa. Če smo se že opremili s pohodnimi čevlji in pelerinami, jih bomo tudi uporabili in pika. Na cilju smo bili nagrajeni s filmsko kuliso zelenih hribov, visokih gora in neukrotljivo naravo mogočnega slapa, ki pada s 120 metrov visoke pečine. Steal Falls, naravni škotski biser. Nagrajeni pa smo bili tudi z midgesi, nadležnimi mini komarji, ki ti mrgolijo pred obrazom in zlezejo v usta, če preveč govoriš. Nerodna situacija za Žaži …

Ko smo že pri Žaži. Deklina vsak večer izvaja mini kvize z Okijem, ker “Oki vedno tak fajn pade na finto”. Tudi večer pred slovesom od Glencoeja se je izživljala nad njim z vprašanji o Škotski in o krajih, ki smo jih obiskali.
Pa je dobila Okijev odgovor: »Drugič v avtu ne bom povedal, da te ni.«
Šlikapac.

Seveda se še nadaljuje …