V deželi, kjer je “dreich” skoraj vsak dan

Ded mi je zjutraj ustrežljivo odprl vrata avtomobila. Vsaj tako je želel prikazati, potem ko se je že tretjič zmotil in želel v avto vstopiti na levi strani.

Medtem ko se Slovenija poti v 36 stopinjah plus, smo očitno izbrali odličen termin in pobegnili nekam, kjer zvečer odpiramo radiatorje. Na Škotsko. Ma nismo ga izbrali, ker toliko nismo pametni, se nam je pa posrečilo. In ja, moj mož zmore voziti po levi. Pa še to ima srečo, da lahko vozi, saj se je pri rentacarju malce zapletlo … Recimo samo, da sem rezervacijo avta opravila enkrat med malico in v tistih desetih minutah morda spregledala nekaj alinej pri pogojih rezervacije. Posledično smo dobili Mercedesa. Ne zato, ker bi bila jaz tako pametna ali prevzetna, pač pa sem imela veliko srečo in prijazno uslužbenko na rentacarju, ki je rešila mojo budalajštino.

Uff, težko je začeti. Pa ne samo vožnjo po levi. Težko je začeti pisati in pripovedovati o vseh občutkih. Škotske ni možno opisati v treh stavkih. Sem pač oseba, ki se včasih malce preveč zaljubi v zgodovino in dih kraja, kamor potuje.

Edinburgh. Mesto, kjer je močno prisoten duh srednjega veka v vsej svoji temačnosti in uporništvu proti Angležem. Težko si je predstavljati te prijazne, nasmejane ljudi, s čisto posebnim, žleht smislom za humor (v katerem se kar najdem) v času vladavine kraljev in bitk klanov. Pa vendar je imelo to mesto zelo temačno preteklost. Smrtno kazen so ukinili šele leta 1963. Na Grassmarketu, živahnem trgu, kjer smo izbirali med restavracijami in pubi, so nekoč javno obešali tatove in upornike. Na Royal Mile, ki povezuje dve najpomembnejši palači – Grad Edinburgh na zgornjem in Palace of Holyrood House (oz. Hollywood po Okijevo) na spodnjem koncu ulice, stoji spomenik vsem ženskam, ki so jih kot čarovnice zažgali na grmadi ali se kako drugače izživljali nad njimi. Danes pa smo se po tej isti 1,1 milje dolgi ulici sprehajali med uličnimi umetniki, dudarji in številnimi butičnimi trgovinicami, kjer prodajajo tipične škotske izdelke – kilte v različnih tartan vzorcih, šale iz kašmirja za 450 funtov, pa tvidaste suknjiče za 800 funtov, whisky (ne bom povedala cene), pa tradicionalne maslene piškote (shortbread) … Te zadnje smo si lahko privoščili.

Kakorkoli, Škotska je vsakega od nas ujela v svoje niti. Mene je posrkala dobrih 300 let v preteklost. Pod Royal Milom se namreč skrivajo ulice, ki so bile v 18. stoletju delno porušene in dobesedno zazidane, ena izmed njih je bila Mary King’s Close. Zgodbe zelo slikovito pripovedujejo o življenju revnejšega sloja v času kuge in vraževerja. Ne bom šla v podrobnosti, najbrž bo dovolj podatek, da je Žaži bilo vmes malce strah.

Mož je na vsakem vogalu iskal najbolj fotogenične prizore in širokokotne razglede (te je našel na Calton Hillu). Kadar ni ustrežljivo odpiral levih vrat avtomobila.

Okija je (spet) začela zanimati zgodba Harryja Potterja, ki ima korenine prav tukaj, v Edinburghu. Victoria Street, ozka, zavita tlakovana ulica z nenavadnimi majhnimi trgovinicami in pisanimi pročelji res ustvarja pravljično vzdušje, zato ni čudno, da je bila (domnevno) navdih za Diagon Alley v čaovniškem svetu.

Žaži pa je odpotovala več tisoč let v zgodovino, saj smo jo že prvi dan iskali med vsemi nadstropji National Museum of Scotland, kjer je do pikice natančno prebirala vse zapise, dokler nas niso ob 17h vrgli ven na dež, ker so muzej enostavno zaprli. Žaži bi po mojem z veseljem tam prespala. In smo čofnili v Scottish dreich day, siv, deževen, turoben dan. Drek v Okijevem prevodu. K sreči se vreme obrača, kot bi tlesknil s prsti, tako da je čez pet minut znova posijalo sonce.

Po Edinburghu smo pohajali dva dni, vmes pa bivali v Dunfermlinu, nekdanji prestolnici Škotske, v majhni predmestni hišici. Postelje ok. Čistoča po britansko. Hiša pa takšna, da bi jo v primeru orkana po kosih iskali v Severnem morju …

Zjutraj se je ded spet zmotil pri vstopu v avtomobil, ampak se je tokrat tik pred kljuko na vratih spomnil in elegantno (kot da mi ne opazimo) šel stran. Ni mi odprl. Dokler ga nisem pogledala z dvignjeno desno obrvjo in me je pod roko z igralskim nasmehom kavalirsko posedel v avto.

Sama delujem po naslednjem principu. Kdaj pa kdaj si z možem doma ogledava kakšen dober film, preden gremo na potovanje, pa na Netflixu pogledam vse filme, ki so kakorkoli povezani z destinacijo. Pa naj bodo dobri ali pa ne. In Škotska ponuja spektakularne scene za spektakularne filme. In serije.

Morda poznate zgodovinsko serijo Outlander o višavskih bojevnikih (nagovarjam predvsem predstavnice ženskega spola). Jap, sama sem pogledala vse sezone. Če si še niste upale pogledati zadnjega dela – je vredno. Sploh če si ga ogledate v družbi kozarca z viskijem. Serija je bila posneta na več lokacijah v Edinburghu, okolici in v Glencoeju. Moji so malce zavijali z očmi, ampak … Kako bi lahko izpustila ikonični Midhope Castle a.k.a. Lallybroch, ljubljeni dom Jamieja Fraserja oz. Lullabully po Okijevo?! Pa Doune Castle a.k.a. Castle Leoch, sedež klana McKenziejev? Mimogrede, tam so posneli tudi Monty Python in nekatere prizore iz Game of Thrones. Pa Bakehouse Close sredi Edinburgha a.k.a. Jamiejevo tiskarno? Ne, vztrajam. V eni izmed trgovin sem skoraj kupila Sassenach viski, da bi počastila prijateljice, pa sem ga s tresočo roko odložila nazaj na polico, ko sem zagledala ceno … Se opravičujem, ampak bomo s čim drugim nazdravile. Tudi kozjanski špricer je dober.

Omenila sem tudi Harryja Potterja, ki mu je J. K. Rowlings vdihnila življenje na Victoria Street a.k.a. Diagon Alley. Tu vsaj niso zavijali z očmi, ko smo se sustili vzdolž ulice.

Čez mostove South Queensferry smo se odpeljali tudi v srce Škotske, v Stirling. Za Stirling je v 13. stoletju bílo tudi srce Williama Wallacea, varuha Škotske (se spomnite filma Braveheart z modro obarvanim Melom Gibsonom v glavni vlogi?). In v 14. stoletju ga je z vsem srcem branil tudi Robert the Bruce, kralj, ki je Škotski zagotovil dolga leta neodvisnosti (njega je v filmu Outlaw King upodobil Chris Pine). Barviti srednjeveški grad dinastije Stuartov, ki je predstavljal ključ do Škotske, smo si ogledali tudi znotraj. V kraljevi kuhinji je 60 kuharjev dnevno pripravljalo hrano za 100 lačnih ust. Ko so imeli gostije, so se šli na polno. Kraljica Marija Guiška se je za rojstni dan tamale Marije usedla za mizo, tuhtala, podpirala glavo z eno roko in končno napisala skromen nakupovalni listek:

250 jajc,
3 prašiči,
13 in ena polovica koze,
2 govedi (karkoli so očitno takrat ulovili),
74 piščancev,
3 ovce,
9 kg masti,
12 kg masla.

Ne vem, če so bili vsi siti … Otroci so ziher zvečer doma zahtevali še čokolino.

Zanimivo je, da razen večjih zgodovinskih ogledov tukaj vstopnine niso tako pogoste. Je pa ponekod zaželena kakšna donacija, včasih parkirnina. In če ne greš na notranji ogled, morda ne boš smel parkirati na bližnjem parkirišču. Kar je našo Žaži kar malce razjezilo. Citiram: »A tu lahko parkirajo samo tisti, ki grejo V grad, če gremo pa na sprehod OKOLI gradu, pa ne? A so oni več vredni kot mi?! Zdaj sem pa užaljena.«

Se nadaljuje …