Ginja, veter in ena zdravamarija

Ko je pri nas februarja pritiskal mraz, so Portugalci že kosili travo in prisežem, da sem nekje med Óbidosom in Sintro videla kmeta, ki je na njivi sadil krompir! Do danes ga je najbrž že tudi pojedel …

Sicer pa v Óbidosu diši. Diši po cvetju nizkega grmičevja in mandarinah živo oranžne barve. In po sveže pokošeni travi. Še ne popolnoma prebujeno naravo krasijo mladi zeleni popki in cvetovi magnolije. Diši pa še po nečem, kar na vsakem potovanju polnoletni potniki obvezno raziskujemo. V vsakem kraju in v vsaki državi to diši malce drugače, ampak vsakič zelo “okusno”. Če je v Portu to portovec, je v Óbidosu to ginja – tradicionalni češnjev liker. Čin! Najboljša je tista, ki jo postrežejo v čokoladnem kozarčku, pa še zelo trajnostnega se počutiš, ko ga na koncu poješ. Zero waste.

Po večeru s karaokami smo prespali v dveh očarljivih sobicah starega hotelčka tik ob obzidju. V sobah 6 in 7. Ko sem to rekla na glas, sta otroka samo zavila z očmi in rekla, da sem otročja.

Óbidos je sicer Unescovo mesto knjig, ki jih lahko vidiš na vsakem koraku – v kavarni za tvojim hrbtom, trgovini s špecerijo zraven solate, po moje pa je edino mesto, ki ima bogato založene knjižne police celo v cerkvi! Greš zmolit zdravamarijo, zraven pa prebereš še enega Cankarja. No, pač, Shakespeara. Ali pa Harryja Potterja. Odvisno od tega, kako “dolgo” pokoro ti naložijo …

Na plezanju ob, čez in mimo srednjeveškega obzidja me je veter bičal v hrbet in stiliral frizuro brez laka za lase. In prav ste videli, obzidje večji del nima zaščitne ograje. Pri nas bi ga zaprli in zabili vhod nanj z lesenimi fosni. Tam pa sem oprijemaje zidov in miže prehodila teh 1,6 km na 13 metrih višine, ob sestopu pa hvaležno zavila v tisto cerkev, zmolila eno zdravamarijo, za nameček pa še plačala eno knjigo za domov.

Kasneje sem ugotovila, da to ni bilo nič v primerjavi z burjo ob Atlantskem oceanu, ki te brez opozorila butne in pahne naprej (ali nazaj) za dober meter, da skoraj padeš v razpenjene valove razbesnelega Atlantika. Pogovor oz. vpitje na polotoku Peniche je zvenelo nekako takole …

Žaži (vpijoč ob močnih sunkih vetra): Men’ kar samo roko gor držiii!
Oki (navdušen, ker se končno nekaj dogaja): Mene kar celega gor držiii!
Žaži (krohotaje in z lasmi v zrak): Mene kar v mamico rineee!
Mami (kriče, ker me sicer itak ne bi slišala): A gremo poleti sem na plažooo?!
Atija in posledično tudi fotoaparat pa smo izgubili nekje med skalovjem, medtem ko smo proti vetru rinili nazaj v avto …

Ugotovitev dneva: tudi če ne znaš surfati, zate tukaj poskrbi veter …

Če boste kdaj obiskali portugalsko glavno mesto, pa vam bo morda ostalo še nekaj časa za raziskovanje okolice, se odpeljite 30 km severozahodno in obiščite Sintro. Sploh če se poleti želite ohladiti v gozdnatih gričih nekdanje poletne rezidence portugalskih kraljev. Na enem izmed gričev stoji Palača Pena, razkošna palača živahne rumeno-rdeče barvne kombinacije. Disneyland iz 19. stoletja. Na levem stolpu sem videla Pepelko. Tam daleč v gozdu princa na belem konju. V ogledalu pa čarovnico.

In zadnji dan smo le prispeli na jug, v rumeno sončno Lisbono. Do vrat v svet.

Ker nismo želeli 2 uri čakati na vožnjo v natrpanem legendarnem rumenem tramvaju št. 28, ki se prebija po ozkih ulicah (domačini pravijo, da če med vožnjo pomoliš roko skozi okno, lahko pozvoniš sosedu na vrata), smo se z avtobusom odpeljali do starega dela mesta, Alfame. V zibelki fada (tradicionalne temperamentne portugalske glasbe) smo se izgubljali v labirintu uličic, praznih želodcev in suhih grl. Naših. Odločili smo se, da bomo tisti denar, ki smo ga privarčevali pri tramvaju, raje vložili v bachalau, pastéis de nata in cervejo.

Sonce je prijetno grelo, ko smo pešačili od stražnega stolpa Torre de Belém do trga Praça do Comércio, kjer smo še zadnjič pomahali soncu v pozdrav …