Basen o Belki, Helgi in njuni marjetici

Za visokimi hribi in košatimi gozdovi je na samotnem zelenem gričku stal prijeten mali ranč. Imenoval se je Ranč pri Geti. Na ranču sta živeli dve kozji prijateljici, Belka in Helga. Kot že njeno ime pove, je bila Belka klepetava, vedno nasmejana koza bele barve. Nasprotno od nje je bila Helga čemerna rjava koza, ki je hotela vedno imeti zadnjo besedo. Obe sta vsak dan pridno dajali kozje mleko in skrbeli za svojo najljubšo cvetlico marjetico ter potrpežljivo čakali na čas, ko bo dovolj zrasla, da bosta iz nje lahko pripravili sladico. A Belka in Helga nista bili edini prebivalki na ranču. Šef hleva je bil godrnjavi lama Belko, rančevski alfa samec in lomilec kurjih src. Žrebički Brina in Tisa sta bili najbolj prijazni in marljivi žrebički daleč naokoli. Kot se za pravi ranč spodobi, je na njem živel tudi nadzornik, ki je preprečil marsikateri prepir ali pretep med prebivalci. To je bil Maksi, pritlikavi črni kuža, Belkov zaveznik in najboljši prijatelj. Tu so bile tudi tri kure, Angelca, Majda in Francka, rančevske opravljivke, ki so dan za dnem s svojimi kremplji brskale po travi in se medtem neprestano pritajeno hihitale. Oho, skoraj bi pozabili na starega mačkona Ferda, ki je ves čas dremal na hlevskem tramu in z njega prilezel le takrat, ko je iz njegove skodelice v kotu hleva zadišalo po sveže pomolzenem kozjem mleku.

Nekega popoldneva sta na ranč prišla dva obiskovalca. Maksi je zaščitniško prihitel do ograje in si dobro ogledal in ovohal prišleka. Ko je ugotovil, da sta popolnoma nenevarna in se želita samo malo sprehoditi po ranču, jima je zaželel dobrodošlico in ju prijazno povabil naprej. Belko se je lenobno naslanjal na hlevsko ogrado in si jezno momljal v brk: “Pa kdo me spet moti med počitkom?! Ahjejej, mar res ne bo nikoli miru …”

Obiskovalca sta bila deklica Žaži in deček Oki, ki sta slišala, da na tem mestu lahko poskrbita za živalce in se tako naučita česa novega. Oki je navdušeno pohitel v hlev, kjer je zagledal Brino, prelepo rjavo žrebičko s svetlo grivo, spleteno v drobne kitke. “O, fantič, kdo si in kaj počneš tukaj na našem ranču?”, ga je vprašala Brina in ga začudeno pogledala s svojimi prijaznimi očmi. “Oki sem. In rad bi malo poskrbel zate. Obožujem konje in ti si ena najlepših žrebičk, kar sem jih kdaj videl,” ji je odgovoril Oki. Brina, ki je kar malo zardela ob njegovih besedah, se je popolnoma prepustila krtačenju in čiščenju podkev izpod njegovih rok. Takrat je v hlev pritekla Žaži in Brina je v njenih očeh prepoznala ljubezen, ki jo do živali goji ta prikupna mala deklica. Seveda ji je takoj dovolila, da jo skrtači in malo pocrklja tudi ona. Mačkon Ferdo je ob prijetnem dremežu le od daleč spremljal dogajanje v hlevu …

Medtem sta Belka in Helga zunaj občudovali svojo marjetico in zadovoljno ugotovili, da je marjetica danes dovolj zrasla, da iz nje pripravita najboljšo sladico na svetu. Belka je predlagala, da naredita marjetičino torto, Helga pa bi raje marjetičin sladoled. “Torta bo.” “Ne, sladoled.” “Torta.” “Sladoled.” Tako sta se prepirali v nedogled, medtem pa sta deklica Žaži in deček Oki Brino popeljala iz hleva in ji privoščila kratek sprehod. Brini je bilo to druženje zelo všeč in tako je otrokoma celo dovolila, da sta se zavihtela na njen hrbet in ju popeljala na ogled ranča. Otroka sta ob tem neskončno uživala, se smejala in kar vriskala od veselja. Tudi kuža Maksi jih je spremljal, saj je čutil dolžnost, da poskrbi, da bo vse v najlepšem redu. Takrat jih je z bližnjega travnika opazila žrebička Tisa in jim prijazno zarezgetala v pozdrav, otroka pa sta ji pomahala in ji poslala poljubčke.

Tri kure Angelca, Majda in Francka so za vogalom privoščljivo opazovale prepir, ki se je vnel med kozama. “Ko-ko-ko, poglej ju, kozi neumni, prepirata se zaradi ene samcate marjetice. Pa toliko okusnejše trave je tu naokoli,” je pihnila Majda. “Ko-ko, a sta slišali, da je Helgi všeč naš šef Belko? Ne vem, zakaj misli, da ima možnosti, ko pa je vendarle jasno, da sem jaz najlepša na tem ranču in da ima Belko oči le zame, ko-ko,” je domišljavo zakokodakala Angelca. Takrat se je oglasila še Francka, ki je ves čas tiho brskala po zemlji in iskala črve: “Kdo pa mislita, da sta? Še vedno sta samo kozi, ki neumno meketata in motita naše pogovore, phhh …” Še naprej bi obrekovale in obirale ostale prebivalce, če se ne bi v tistem hipu mednje zapodil stari mačkon Ferdo in prav po mačje zapihal: “Mijaaaaaav!!” Tako so se prestrašile in odskočile vsaka na svojo stran, da je perje kar frčalo z njih. A je zaleglo.

Belka in Helga sta medtem pred hlevom nadaljevali svoj prepir. Ker se še vedno nista mogli dogovoriti, ali bosta spekli marjetičino torto ali pripravili marjetičin sladoled, je Belka v jezi zabrusila Helgi, da je njen zvonček tisočkrat lepši kot Helgin. To je Helgo tako močno razjezilo, da se je besno pognala v dir in svoje rogove nasadila na Belkine. Začelo se je strahovito ruvanje, zbadanje in brcanje.

Pred hlev se je vrnila Brina z Okijem in Žaži na hrbtu. Počasi se je ulegla na tla in ju nežno odložila, otroka pa sta se je zahvalila za čudovit sprehod. Mala deklica je prijazno pobožala kužka Maksija in ga počohala za ušesi, da se je popolnoma prepustil njenim ročicam. Tako zelo, da je pozabil na vzdrževanje reda na ranču in sploh ni opazil, kakšen hud boj se je vnel med Belko in Helgo.

Kdove, kako bi se vse skupaj končalo, če ne bi Angelca pritekla pred hlev in glasno zakokodakala: “Kje pa sploh je ta vajina marjetica?” Belka in Helga sta obstali in se zagledali v malo zaplato zemlje, iz katere bi morala poganjati njuna ljuba cvetica. Helga je pomislila, da ne vidi prav in da bo morala zopet na pregled oči. A pogledala je še drugič. In tretjič. Njuna marjetica je izginila! Kje je njuna marjetica?!?!

Obe hkrati sta otrpnili, ko sta zagledali šefa, lamo Belka, ki je še vedno stal ob hlevski ogradi in zadovoljno prežvekoval. Iz gobca mu je visela njuna … marjetica!! Obe hkrati sta vreščeče zameketali svoj neeeeee, medtem ko je Belko še zadnjič počasi odprl svoj gobec in marjetica je izginila v njegovem trebuhu. Na obraz se mu je narisal nasmešek, nato pa je še na veliko pljunil in dodal: “Mmmm, kako okusna sladica.”

Belko je od sitosti zadovoljno zaspal, Belka in Helga pa sta se objeli in opravičili druga drugi za neumno obnašanje. Podali sta si taci in skupaj posejali seme za novo marjetico. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, pravijo. In Belka ter Helga sta se sedaj o tem še kako prepričali. Naj bo njuna zgodba tudi vam v poduk.

Pa lahko noč.