Mene pa že ne bo zvilo!

V urah po cepljenju proti covidu-19 se življenje odvija podobno kot v obdobju priprav na porod. Pri obeh sta bistveni dve vprašanji: KDAJ? in KAKO? Ena sama negotovost. Sem sprobala eno in drugo, tako da lahko povem iz prve roke.

Po cepljenju ob prihodu domov najprej v pralni stroj vržeš eno rundo umazanega perila, si skühaš kufe in na sončku napolniš svoje baterije (ki se bodo proti večeru MORDA začele hitro praznit). Z družino hvaležno zaužiješ še zadna jüžna za kuhinjsko mizo (ker že jutri ti MORDA ne bo več pasalo jest). Ko ugotoviš, da imaš MORDA samo še nekaj ur za vse, kar želiš pred usodnim trenutkom postoriti, se lotiš pomivanja posode in vmes v pralni stroj vržeš drugo rundo cunj. A me je nekaj streslo po telesu?! Ah, neeee, jaz temu že ne bom podlegla! In uporniško greš dalje.

V malo hitrejšem tempu poskrbiš za botaniko in zaliješ vse rože po stanovanju (tisti fikus v dnevni sobi res že urng gleada v kle, če ga prepustim ostalim, bo pa bržkone slovo jemal). In tedaj ti desno koleno in križ prebode ostra bolečina, leva rama te pa itak boli že ves čas, samo da si nanjo malo pozabil. V naglici pospraviš tiste omare in predale v kabinetu, ki jih nisi pogledal vse od prve karantene, in se lotiš še pisanja besedila, ki si ga obljubil že pred enim tednom, a si ga modro pustil čakati vse do zadnje minute (zdaj bi se pa najraje tolkel po glavi, če te ne bi že tako ali tako bolela!). Med pisanjem šteješ število bolečih mišic, ki narašča iz minute v minuto. Ker počasi dojemaš, da ti kruti usodi ne bo ubežati, si vmes na špoarhert pristaviš največji pisker za čaj, saj ga kasneje ne boš zmogel več prijeti v desno roko (kaj šele v levo). Svojo nočno omarico opremiš z lekadoli, s toplomeram in za vsak slučaj dodaš še polovico svoje osebne lekarne. Nato se vrneš k še vedno nedokončanemu besedilu (kak se danes vleče tole, al mi je blo tega treba), ko te po telesu an bietu strese mrzlica. Tudi ti mrzlično tolčeš po tipkovnici, v sebi pa nemočno kričiš in jočeš: “Nie šeeeee!! Nisn še spiglala tistga frdamanga küpa cout! Tamala dva nimata vieč nüač za ublaaajčt!!” 

In potem nastopi trenutek, ko te v neki drugi situaciji odpeljejo v porodnišnico. Ali kam drugam. V pričujoči zgodbi pa te skoraj na silo odvlečejo iz kabineta in te pospremijo v posteljo.

O podrobnostih v nadaljevanju ne bom izgubljala besed. Dovolj bo, če rečem naslednje: “Aaauuu! 38.8!” Preden vstanem, se vsakič igram igro “me bu duanes vlajkl na dajsn al na lajv?”, potem pa skušam ubrati tisto tasredinsko pot in upam, da se ne bom zaletela v vratne pudbuje. Po glavi mi pa itak brni in šmi še bolj kot ponavadi. Pravijo, da je lažje, če se na stranske učinke pač pripraviš in ne delaš panike. Jaz sem se. Pa je bilo zaradi tega eno figo lažje! Pa ne mi govorit, da je to eno samo jamranje in občutljivost. Kar se mene tiče, enaka doza tega šprica pač ne more imet enakega učinka na 48-kilsko ženščino ali pa na enega težkokategornega deca, a ne? Pa še slednjega kdaj zvije.

Sem pa danes veselo preračunala, da bom tisti dve majici za vsakega v familiji že še nekje našla, od četrtka dalje pa bomo itak spet lahko samo v pižamah. Za ključnih 12 dni. Bojda.

Pa na svidenje spet čez tri mesece …

Foto: Oki