Cvetke

Strup za muhe

Naša Žaži z rokami kot za šalo spešta malo mravljico, ki si utira pot med visoko travo. To naredi z neverjetno hitrostjo, tako da se mravljica niti ne zave, kaj jo je doletelo. Nekega dne glasno priteče iz kopalnice: “Mamiiii! Daj mi hitlo copata!”
Jaz pomirjujoče in začudeno: “Ustavi se. Zakaj pa rabiš moj copat?”
“V kopalnici je muhaaaa!”

V redu, si mislim. Tu imaš copat, pa se malo zamoti, uloviti je itak še ne moreš.

Čez nekaj sekund se Žaži zmagoslavno vrne v kuhinjo in lastnoročno na kuhinjski pult vrže še na pol živo muho in jo z mojim copatom še dvakrat lopne, da nesrečnica pade po tleh. A glej ga, zlomka, muha se po tleh z zadnjimi močmi vleče proti hodniku, misleč, da bo ušla kruti usodi, ki z rdečim copatom v rokah stoji nad njo. A ker Žaži vsako stvar želi opraviti do konca, izpusti copat, jo zgrabi s prstki in dokončno premučka. Konec.

Muha, ni ti uspelo. To je Žaži.

Še ena mušja

Žaži zadnje čase nenehno tišči prste v usta. Pa jo vpraša babi: “Žaži, a maš kaj notri?”
Žaži kratko in brez pomisleka: “Muho.”
Babi začudeno: “Daj, odpri usta, da vidim. Eh, nič ni.”
Žaži pa je postala igrica všeč: “Kaj pa, če je pikapolonica? Kaj pa če je angelček? Kaj pa, če je Oki?”
Babi, ki ni imela več časa, jo vpraša: “Kaj pa, če imaš ti mene malo za norca?”
In dobi kratek, a iskren odgovor: “Ja.”

Mami, a si farbnblind?!

Z Žaži sva sedeli za kuhinjsko mizo in jaz sem kot ničkolikokrat poprej znova krpala in šivala luknje na otroških hlačah. Žaži mi je iz škatlice s šiviljskim priborom pridno podajala nit ustrezne barve. In nato sva se znašli pred težavo …
“Žaži, daj mi cvirn roza barve, takšne kot so tele tvoje hlače,” ji naročim.
Žaži mi poda svetlo rozast kolut cvolna in hitro ugotovi, da barva nikakor ne ustreza temno rozasti, skoraj vijolični barvi njenih hlač. “Mami, ampak nista ista.”

Ja, punca, imaš prav, greva dol k babici prebrskat njen predal. Mogoče ima pa ona ustrezno barvo. Seveda tudi babica ni imela take barve. Meni se je zdelo, da bi temno rdeča tudi nekako ustrezala, zato sem se odločila, da jo vzamem. Žaži pa z grozo zakriči: “Neeeeee, neeeee!”
Pogledam jo in jo vprašam, kaj za vraga pa je zdaj narobe.
Namesto odgovora mi Žaži iz rok vzame vijolične hlače in rdeč cvirn, ju položi enega na drugega in me drzno vpraša: “A sta ista?!”

In sva šli v trgovino po nov cvoln. Isti.

Kung fu muha

Žaži nekega dne sedi v kopalnici na kahlici in se začne dret v svojem stilu: “Mamiiiii!! Muhaaaa!!!”
Pa Oki prihiti na pomoč z električnim loparjem za muhe. Nekaj časa se je slišalo mahanje loparja po zraku, nato pa predirljiv jok in kričanje iz Okijevih ust. Kaj za vraga se je pa zdaj zgodilo?! Prepričana sem bila, da se je sam sebe stresel z loparjem. Ko sem ga spraševala, kaj je bilo in kje ga boli, mi je znal povedati le to, da ga boli prst, nikakor pa mi ni znal povedati, kaj se mu je zgodilo. Si se udaril? Ne veeeeem!!! Si se spekel z loparjem? Ne veeeeem!!!
In nato se oglasi Žaži, ki še vedno sedi na kahlici: “Mami, muha ga je udarla.” Okiju pa svetuje: “Oskar, ne se jokat, boš bluhal.”

Očitno so muhe letos dosti trenirale …