Eviva España

Zbudili smo se v mirno, malce megleno jutro. A izza megle je sonce že pošiljalo svoje prve žarke, ki so naznanjali, da nas čaka še en vroč dan. Za nas. Za domačine pa je očitno nastopila že zima, saj so v pletenih puloverjih in bundah prečkali trg pod nami.

S fičkom smo jo mahnili na pustolovščino. Pot nas je preko sušnih in peščenih pobočij vodila preko Ecije vse do CORDOBE, nekdanjega intelektualnega središča Evrope, preko katerega je po romanu sodeč potoval tudi Don Kihot. Vmes pa smo imeli pomembno nalogo – štejemo velikanske bike, ki stojijo ob avtocestah po celotni Andaluziji. Opominjajo nas, da smo v deželi bikoborb, matadorjev, flamenka in temperamenta v rdeči barvi.

V Cordobi smo prečkali znameniti Rimski most in si na drugi strani reke ogledali LA MEZQUITO, mošejo, ki je ena najlepših islamskih zgradb v Evropi.

Po kosilu smo si ogledali še nekaj slikovitih uličic, ki mestu dajejo izrazit pečat, končali pa na … igralih, seveda.

Po kratki sprostitvi (za mala dva) in počitku (za stara dva), smo se znova nabasali v našega fička in počasi zapustili rjavo gričevnato pokrajino ter se zapeljali v še bolj hribovit, a hkrati tudi bolj zelen predel Andaluzije – vse do opevane Granade ob vznožju Sierre Nevade. Med potjo smo poklicali domače in jim povedali, kako fajn se imamo! In ko so vprašali, kaj lepega smo danes videli, je Oki odgovoril: “Dva velika bika!” Pa zakaj bi se človek sploh trudil s turističnimi natolcevanji, če pa smo videli bike?! To je to. Lahko noč, Granada …