Korespondenčne seje

Usoda je hotela, da je Boštjan v petek v šolo šel le 3 minute prepozno. Prepozno zato, ker je naš Oki 3 minute pred tem pri športni vzgoji usodno padel na desno zapestje. Domov je tako prišel še bolj jokajoč kot je zjutraj odšel v šolo. Tokrat je imel dve težavi. Prva je bila zapestje. Druga pa ta, da sedaj ne moremo v trgovino po nov nalivnik, ker smo v karanteni. Ja, najraje bi se vsi zjokali …

Kmalu sem ugotovila, da ene stvari v trenutni situaciji niti niso tako slabe. Petkova popoldanska korespondenca na daljavo med mano in možem je potekala nekako takole:

Človek bi se lahko tega kar navadil. Mož mi je z masko na obrazu v spalnico prinašal vse zahtevano, pral perilo, kuhal, Okiju menjaval obkladke … Ob enem izmed odhodov iz spalnice se je pri vratih še zadnjič obrnil in kot medicinska sestra narejeno vljudno vprašal: “A rabimo še kaj?” Skoraj me je premagal smeh, ko sem mu rekla, da mi lahko še kakšno zapoje. A je le zamahnil z roko in zaprl vrata za seboj (pod masko pa mi je najbrž kazal jezik). Čez nekaj minut sem iz kuhinje zaslišala, da na klavir igra neko žalostno vižo. Po nekaj taktih sem prepoznala skladbo. Hallelujah. Predvidevam, da se je bližal coni obupa. Sicer mi pa ni ostal dolžen in mi je z naslednjim sporočilom zabrusil, da bova kmalu menjala.

Otrokoma je bilo treba natančno razložiti posodobljene protokole obnašanja in nošenja obveznega modnega dodatka na obrazu, določiti rdečo cono, kamor nimata vstopa, razdeliti naloge, kdo kaj razkužuje (razkužilo teče s kljuk v potokih) … Prav zabavno je videti, ko se med igranjem skrivalnic naša Žaži z masko Superjunakinje Lisice na glavi zmoti in prileti v spalnico, se obrne na petah in v sekundi je že ni več. Slišiš pa samo še: “Upsi!” Oki me vsako uro pride vprašat, če se boljše počutim, v petek zvečer pa mi je v sobo prinesel štiriperesno deteljico. Dobil jo je od sošolke, takrat ko je padel na roko. A moj fant jo je prinesel domov in jo poklonil meni. Dodatni komentarji niso potrebni … No, Žaži pa mi je zvečer pred spanjem od daleč na posteljo zalučala svojega plišastega Marsa in zbežala nazaj v svojo sobo. Pazil je name celo noč.

Včeraj smo naleteli na nov izziv. Okijeva roka je postala malo širša kot ponavadi, tako da nam je bilo jasno, da bo treba na urgenco. In kako to izpelješ, če je cela družina v karanteni??? Vam povem, kako. Po posebnih navodilih sta oče in sin vstopila na urgenco na posebnem vhodu, fant je imel posebno obravnavo, ki pa zato ni trajala nič krajši čas kot vsaka navadna obravnava. Kljub temu, da so v čakalnici bili celi trije pacienti. Jaz sem seveda ostala zaprta v spalnici (če se samo pojavim na hodniku, me Žaži po vojaško pošiba nazaj v spalnico, da mi nič ni jasno). Kaj pa ona, boste zdaj vprašali. Nič. Še ne petletna punca je ene tri ure skrbela sama zase v kuhinji, ustvarjala, pomalicala in se pogovarjala sama s sabo.

Konec dober, vse dobro – Oki je postal ponosen lastnik opornice, nikomur med nami pa ni v tej karanteni prav nič dolgčas. Samo nalivnika še vedno nimamo …