Las nočes de čarovnicas

GRANADA, tierra ensangrentada en tardes de toros,
mujer que conserva el embrujo de los ojos moros.
Te sueño rebelde y gitana, cubierta de flores
y beso tu boca de grana jugosa manzana
que me abla de amores.

No, to pa je mesto, opevano in slavno z razlogom. Evropsko mesto s širokimi nakupovalnimi avenijami in ozkimi barvitimi uličicami. V osrčju mesta stoji mogočna katedrala, ki je sprva niti nismo opazili, čeprav smo hodili prav okoli nje. Sicer pa je mesto precej gričevnato in razgibano.

Danes smo imeli v načrtu dve nalogi – ogledati si ALHAMBRO in kupiti igračo za spomin na Španijo. Samo enkrat lahko ugibate, katera izmed teh dveh je bila pomembnejša. A sva zjutraj vseeno zmagala midva in smo šli na vzpetino nad mestom, kjer se nahaja ena najbolj obiskanih španskih znamenitosti – Alhambra oz. “rdeča trdnjava”. V tej palači je Krištof Kolumb leta 1492 prejel kraljevi “blagoslov” za pot proti daljni Ameriki, od koder je pripeljal krompir. Oki mu je zelo hvaležen.

Že mavrski pesniki so trdnjavo opevali kot “niz biserov med smaragdi”, s čimer so namigovali na mogočno zgradbo in zelen gozd okoli nje. Palača je res veličastna, okrog nje Generalife – čudoviti vrtovi vrtnic, pomarančevcev, mirte in drugega divjega cvetja, vmes pa številne fontane, ribniki in slapovi. Samo predstavljali smo si lahko, kakšno bogastvo se skriva na tem mestu.

Ker smo želeli palačo videti še z razdalje, smo se z avtobusom odpeljali na sosednji grič, kjer smo doživeli osupljiv pogled na Alhambro in zasneženo gorovje Sierre Nevade v ozadju. Da je bilo doživetje še bolj pristno, je pod pomarančevci skupina glasbenikov igrala na kitare in prepevala tipične olé, olé in poropompero in cucurrucucu in druge španske pesmi. Žaži je zraven zaplesala flamenko, Oki pa je igral na kastanjete.

Od plesa in kastanjet smo postali lačni, zato smo najprej pohamsali ene tapase, potem pa smo si tudi mi kot pravi Španci privoščili siesto. Ugotovili smo, da bi popoldanski počitek z lahkoto v svoj redni urnik uvedli tudi doma.

Proti večeru so otroški možgani prižgali alarm, ker še vedno nismo opravili druge naloge! Zato smo odšli po nakupih in z muko le našli prave igrače za spomin na Španijo. Zahvaljujoč Okiju in Žaži pa smo lahko doživeli tudi nočni utrip Granade, saj se proti večeru mesto šele prebuja. Iz slaščičarne na vogalu je nenadoma omamno zadišalo in noge so nas kar same nesle v notranjost, kjer smo si privoščili slastne churrose z vročo čokolado. In naši želodci so še lepše utonili v nočni spanec … lahko noč … Granada … zzz …

Aja, skoraj bi pozabila na noč čarovnic. V Granadi to očitno na veliko praznujejo, saj je bilo mesto polno okostnjakov, drakul, čarovnic in podobnih srhljivih bitij. Oki in Žaži sta kar tekmovala, kdo jih bo videl več. Na vsakem vogalu je nekdo zaklical: “Mami, glej, drakula! Glej, ati, zombi!” In na zadnjem semaforju pred našim domom mi je Žaži na uho potiho rekla: “Mami, poglej, še ena čarovnica.” Pa ni bila čarovnica …

Pesem dneva: Granada