Jaz, stevardesa

S svojimi “bogatimi” avtodomarskimi izkušnjami sem se že skoraj počutila kot izkušena stevardesa. Preden smo krenili na pot, sem se sprehodila čez avtodom, preverila, da so vsi predali nad nami zaprti, otrokoma zategnila pasova in jima zabičala, da se med vožnjo ne sprehajata, nog ne naslanjata na oblazinjeno klop, vmes ne jesta, za vsak slučaj pa sem jima pokazala še vse možne izhode. Manjkal mi je še voziček s pijačo in sendviči. Le ene stvari nisem mogla narediti. Tudi če bi si obula 10-centimetrske petke, zgornjih polic nikoli nisem mogla preveriti. Na njuno veliko zadovoljstvo.

Pa da vidimo, kam nas bo danes vodil cestni atlas Evrope …

V zadnjem delu potovanja smo se odločili, da se odpravimo še malce v dolino, čeprav se je kasneje izkazalo, da to morda ni bila najboljša ideja. Ko smo se spuščali čez zadnje prelaze mimo Carezze, so v predalih ropotali krožniki in žlice, flaše so se kotalile po omarah, barvice po tleh, v nekem trenutku so se nenadzorovano odprla vrata za wc, da smo že mislili, da bo kdo skočil ven. Še dobro, da sem prej pregledala pasove potnikov. Tako močno je treslo, da je sredi tunela nekje pred Bolzanom v temi nekaj zaropotalo in me ostro oplazilo po roki. Nato pa še enkrat, še močneje. Ko smo prišli na svetlobo, je s stropa na kablu visel samo še del luči.

Kamper se je ustavil šele v dolini, ob jezeru Molveno. Po vlakcu smrti bi najprej sicer pasalo spit tisti brinjevec, ki ga običajno dobimo pri prijateljih, ko premagamo ovinkasto pot do mesta piva in cvetja. Tega nismo imeli, zato smo si privoščili ogromno pico, nato pa je sledilo kopanje v jezeru. Midva sva na plaži zaspala, a ne za dolgo, saj naju je zbudilo prepiranje dveh otroških glasov, med katerima je dekliški glasek zagrozil fantovskemu v stilu: “Če nočeš, da te jutri vse boli, se potrudi, da zmagam!”

Slišani stavek sem morala v mislih večkrat ponoviti, da sem dojela sporočilo …

Naslednji dan smo v pasji vročini tekali od ene sence do druge v Parco Natura Viva v bližini Gardskega jezera. Z Okijem sva precej časa izkoristila za počitek na klopcah v senci, medtem ko sta ati in Žaži podrobno brala vsako tablo. Nekje proti koncu parka smo se le našli …

Eden izmed najhujših strahov naše Žaži je, da bo nekje nekaj pozabila. Vedno pogleda za sabo in za vsemi, da le nismo kaj pustili. A kjer osel leži, tam dlako pusti, pravijo … Ravno smo se sparkirali, Žaži pa v jok. Na prejšnjem parkingu smo nekaj pozabili. Kaj smo pozabili, nismo razumeli. Med jokom smo končno dojeli, da objokujemo tepih, ki je ostal na tleh. Zunaj. Malo je manjkalo, da bi šli nazaj ponj. Ker je bil tako fajn.

In nato – jojmene – še hujša katastrofa! Katastrofa vseh katastrof! Mama od katastrofe! Pubertetniku je zablokiral telefon. Nekaj dobrih ur brskanja, poskušanja, pritoževanja, obupovanja in malce sreče je bilo potrebne, da se je pubertetniku zopet narisal nasmeh na obraz. In to kakšen nasmeh!

V Veroni smo preživeli ubijalsko vročo noč, v kateri smo spoznali, da bi morda morali pot obrniti na glavo in te pasje dneve preživeti v gorah. Zjutraj, ko se je še dalo dihat, smo se s kolesom popeljali čez mesto. Spili smo kavico pri areni, kjer se je mama spominjala tistega krasnega davnega dne, ko je prvič v živo poslušala Michaela Bubleja. Naredili smo krog mimo Julijinega balkona, čez Ponte Pietra pod Castello San Pietro, pa čez Ponte Vecchio, pri katerem je Žaži skoraj zbila nič hudega slutečega pešca. Morda je pa za danes dovolj kolesarjenja.

Po nočitvi pri prijateljih nekje na pol poti do doma nas je čisto na koncu, v zadnjih 15 kilometrih pred domom čakal še zadnji prelaz. Prisežem, ta cesta je po zvokih in občutkih v avtodomu močno spominjala na Passo Pordoi. Mi pa smo rinili 500 kilometrov daleč …

Zdaj pa tisto, kar me nekateri sprašujete že cel teden …

Ne, avtodom ni naš, smo ga najeli. Nam takšno potovanje vsakih nekaj let čisto odgovarja.
Ja, vožnja je udobna, saj imaš super pregled na vse ovinke pred in pod sabo, pa tudi zadaj za mizico se super sedi (sploh če moraš ves čas sledit in risat po cestnem atlasu).
Avtodom je super oblika potovanja, če le nisi preveč luksuzne hotelske sorte. Vedno imaš na voljo (toplo) vodo (če le uspeš pravočasno napolnit rezervoar), hladilnik in zamrzovalnik sta dovolj velika, tudi spi se udobno (če te ne moti občasno guganje), pa še okna se dokaj dobro zatemnijo.
Če ne potuješ avgusta po Italiji (pa najbrž še kje), lahko dejansko ustaviš, kadarkoli in kjerkoli želiš. Ponavadi je tudi dobro poskrbljeno za parkirišča in kampe (čeprav v Dolomitih tega avgusta kronično primanjkuje ali pa je preveč avtodomarjev).
Dolomiti so čudoviti, zato jih je vredno obiskati. Tudi če je to avgusta.

Ni naš avtodom, je pa odlična fotka za zaključek našega popotovanja. Tudi tako se da.