Ziher jim vse z mize leti …

“Žaži, a ti veš, kaj je v Pisi?”
“Vem, kaj je v pici, za Piso pa ne vem”.

Ne vem za vas, stare avtodomarske mačke, ampak jaz imam okrog furanja tega življenjskega stila en kup vprašanj in dilem.

Spali smo v kampu nekje med La Spezio in Piso. Zdaj že vemo, da je to boljša opcija kot spanje na makadamskem parkingu ob cesti. Imaš vodo, elektriko, wc, tuš … Ponoči sem bolj mirno spala. Je pa tudi dražja opcija. Po nasvetih avtodomarskih poznavalcev s forumov moraš na tem mestu nujno izpraznit vse posode odpadne vode in natočit pitno vodo za naslednje dni. Kaj pa veš, kaj te čaka. Čas za našo slavno “loputo”, torej.

Po nekaj krogih med parcelami v kampu, ko se ljudje sprašujejo, zakaj se sumljivo že tretjič pelješ mimo njih, končno najdeš pipo, iz katere sta speljani dve cevi. Traja kar nekaj časa, preden ugotoviš, iz katere cevi teče voda za umivat in iz katere tista za pit. Morda sta pa obe enaki? A vi bi razkirali? Zjutraj dvema sodelavcema, izkušenima avtodomarjema, napišem, kje in kako se izprazni ta posoda pod loputo. Ena bolj poredko spremlja sporočila, drugi pa se s svojo hišo na kolesih nahaja nekje na jugu Balkana.

Na moje presenečenje se taprva odzove s svetlobno hitrostjo in mi pojasni, da moramo poiskat nekakšne rešetke na tleh (označene s puščico, še pokomentira). Če bi čakala na drugega sodelavca, bi najbrž že imeli poplavo v avtodomu ali pa bi to posodo nosili v wc školjko (kar pa tudi ni takšna redkost, kot smo ugotovili kasneje).

Današnja postojanka – Pisa in Polje čudežev. Nimam kaj veliko za komentirat, fotografije govorijo same zase. Čeprav je ponavadi v živo vse še veliko lepše.

Ker nam gneča na vsakem koraku ni ravno pisana na kožo, smo se odločili, da jo mahnemo malo nižje. Naš Francesco (ja, avtodomu smo dali ime), je vijugal po zavitih cestah gor in dol, sem in tja, skozi slikovito zeleno pokrajino. To je ta Toskana, ki nam jo kažejo v vodnikih! Torej res obstaja. Uživali smo v vožnji, ko je ata nenadoma močno zabremzal, ubogi Francesco je zacvilil in vse je letelo po tleh in zraku do šalthebla. Naenkrat sva imela pod nogami barvice, otroške križanke, 3 flaše z vodo in odprti paket bobi palčk, 1 plišastega psa in hobotnico. Še dobro, da smo vilice in jajca zaklenili v omare, sicer bi si lahko na hitro naredili umešana jajca.

Vmes ujamem otroško hihitanje nekje v ozadju avtodoma … Kak misliš, da se gor v tistem poševnem stolpu v Pisi tuširajo? Pa jejo? Ziher jim vse leti z mize, tako kot nam v avtodomu. Konec, čas je za postanek, kjerkoli! In smo se ustavili kar ob cesti, sredi vinogradov in oljčnih nasadov, kjer sta otroka skuhala kosilo. Testenine in omako iz zamrzovalnika. Namesto cuccina Italiana con vista smo imeli cuccina autodoma con vista.

Po pašti ju je pa prvič do zdaj zmanjkalo med vožnjo … Yes!