Ona

“Draga moja, pijta veliko vode, da ne bosta dehidrirala,” se je včeraj glasil moj prijazni materinski nasvet.
Okijeveve oči so se široko zastrmele vame.
Po sekundi tišine so se široko odprla tudi Žažijina usta: “Ne vem, kaj pomeni dehidriran, ampak sliši se slabo.”

Na dan dobim približno 188 vprašanj, ki si jih sama ne bi postavila nikoli v življenju, tudi če bi bila pod vplivom kakšnih čudnih substanc. Še manj imam odgovore nanje. Tule je jagodni izbor zadnjega meseca:

Kaj pomeni rebrasto?
Kaj pa je zarjavelo?
Kaj pa pomeni zarjavelo rebrasto oko? (Draga moja, niti sanja se mi ne, o čem govoriš.)
A so učke trde al mehke? (Ker nisem imela pametnega odgovora, si je odgovorila sama. S prstom. Na meni.)
Zakaj je kri rdeča? (Lahko bi rekla, da zaradi rdečih krvnih telesc. Ampak potem bi odprla novo skrinjico vprašanj.)
Kaj pomeni v bistvu? (Obožujem abstraktnost!)
Kaj pomeni, da se oženiš? (Tega sem prepustila možu.)
Zakaj se tule na hodniku voha, kot da je slano? (In pri tem viha nos proti stropu. Ni covid.)
Zakaj se pa reče maša? (Aaaa, tu se vedno zaplete …)
Zakaj pa ni kaša? (Sem že omenila, da sta še pred nekaj leti mislila, da bosta pri maši dejansko na obisku “pri Maši”?)
A medvedi radi jejo nutello? (Tisti medved ob Savinji je očitno pustil posledice in otroške strahove. Ali pa ima spet prste vmes Maša.)
A krave hitreje tečejo kot medvedi? (A bi bila nutella pri kravi bolj na varnem?)
Dolgčas mi je jest hrenovko brez kečapa in majoneze. Kaj naj zdaj? (Ker s kečapom je pa ful zabavno – najbolj ga žura pralni stroj.)
Zakaj sta pa včasih dva okna skupaj? (Vsakič znova me dobi nepripravljeno …)

Vprašanja se zaključijo šele takrat, ko se dan poslavlja. Ko se zunaj zmrači, pride v hišo, rekoč: “Prišla sem noter, ker sem dobila dost vitamina D, zdej je pa zuni sam še vitamin C.” Tega pa očitno ne potrebuje.

In potem se poplesavajoče odpravi v kopalnico, medtem ko si prepeva Še kiklco prodala bom …