Marmotta pod Marmolado

Na sproščenem pohodu čez greben pod Marmolado sem nenadoma zaslišala predirljiv in neverjetno znan zvok. Po sekundi intenzivnega razmišljanja me je zadelo. Bohpomagaj, tako zvoni telefon mojega šefa! Srčni utrip se mi je pospešil in živčno sem pogledovala okoli sebe. Kje?! Kako?! Dokler ni Italijan pred mano dvignil svojega telefona k ušesu in zavpil Buon giorno, Francesco!

Saj sem se hitro pomirila, ampak priznam, švic mi je tekel po hrbtu …

Dan se je začel s kavico na trgu gorske vasice Arabba, s katero smo se pripravili na kratko, a adrenalinsko pot. Lahko bi podirali rekorde v prevoženih serpentinah in prelazih ter številu kolesarjev, ki so nas prehiteli. Hvala in čast Tirolcem za široke ceste. Čez slikovite ovinke prelaza Passo Pordoi smo plesali paso doble s kolesarji, avtobusi, tovornjaki in še z gondolami nad glavo.

Končno smo se pricijazili v dolino Val di Fassa do mesteca Canazei, kjer smo se utaborili za dva dni. Ležerno poležavanje na ležalnikih pod tendo, s pogledom na vrhove Belvedere, nam je bilo vsem še kako potrebno. Popoldne smo končno odšraufali svoje biciclette z avtodoma in uživali v vožnji čez drn in strn ter čez mesto.

Z iste izhodiščne točke smo se zjutraj z gondolo povzpeli na Col dei Rossi in pohodniške palice usmerili proti Passo Fedaia. V dolgih hlačah in jaknah smo pristali na 2.382 metrih nadmorske višine, kjer je že čez eno uro sonce poskrbelo za kakšnih 25 stopinj (brez enega oblačka in sapice vetra pa je bilo seveda čutiti še več). Komaj smo motivacijsko preganjali pritoževanje, ker je mama vse prepričala, da se je treba toplo obleči. Kako naj bi po celem mesecu dežja in hladu v Sloveniji predvidela, da nas bo tu gor palilo sonce?! Zvečer sem sama imela rdeč nos, To lahko pomeni dvoje – bodisi je šilt na kapi prekratek, bodisi imam predolg nos. Sem si že sama odgovorila, ni treba …

Po prodnati stezi čez greben smo dobro uro vzdihovali ob prekrasnih razgledih na Marmolado in okolico, ko smo ga zagledali. Glej ga, svizca! Ta prefrigani marmotta pod Marmolado je žvižgal in opozarjal na nevarnost, dokler se niso na širni travnati planjavi pojavili še trije njegovi prijateljčki, sam pa je smuknil nazaj v svojo luknjo. Najbrž naprej zavijat čokolado. Kmalu smo ugotovili, da ta približajoča nevarnost nismo mi, temveč ujede, ki so krožile nad njimi in iskale svoj plen.

Ko smo stali pred kočo na našem cilju, se je zdelo, kot da bi 3.343-metrsko Marmolado, najvišji vrh Dolomitov, lahko dosegli z roko. Sama sicer nisem hudo navdušena pohodnica in hribolazka, a ti razgledi vse do Lago di Fedaia so mi dobesedno jemali dih. Koliko lepote ponuja narava!

Po prigaranem štrudlju in kavici v koči, smo na vratih srečali dva prijetna Zagrebčana. Njena mama je iz Šmarja, oče pa iz Zagorja, živeli so na Bavarskem, tukaj sta že dva tedna, celo v istem kampu kot mi, dobro se lahko naješ v tej in tej restavraciji, sin je star 27 let, onadva pa na penzionistična leta potujeta s šotorom v avtu. Neverjetno, koliko informacij lahko človek izve v pičlih petih minutah. Res prijetna človeka. Mimogrede smo si uspeli še izmenjati nekaj nasvetov, kateri vrh, planoto, dolino ali prelaz se še splača it pogledat. Preveč nasvetov za tri dneve, ki so nam še ostali. Pa še na lastno pobudo sta nas fotkala na razgledni ploščadi.