Ko življenje potegne zavoro

“Mami, tule na prstku me neki boli, glej.”
“Ah, nič takega ni, samo malo si se popraskala.”
“Celo življenje se že trudim, da me ne bi bolelo, pa me celo življenje neki boli …”

Žaži, 7 let dolgo življenje

Hčerka moja, vedno bo kaj bolelo. A sčasoma se naučiš, da je to nujno potrebno za preživetje in za rast. In potem ne boli več tako zelo.

A kar je še pomembneje, naučiš se, da moraš v tistem trenutku poskrbeti najprej zase, se zazreti vase in se vprašati, zakaj je zabolelo? Kateri trn je povzročil to bolečino? Ali si se morda med potjo opraskal ob nevidno trnovo vejo in sedaj ti vsaka praska sporoča vse tisto, na kar si zopet pozabil? Nase. Lepo je dajati, pomagati, biti na voljo in vedeti, da je za to nekdo hvaležen. A to razdajanje ti nekega dne izstavi račun. Popolnoma nepripravljenega te zadane globoko, kjer najbolj boli. Življenje potegne zavoro in te vrže v vzvratno prestavo.

Vsak nosi svoj nahrbtnik. Vsak bije svojo bitko. Zdi se, da smo v najtežjih trenutkih sami, nebogljeni in brez moči. Na zunaj nasmejani, polni energije, znotraj pa nemirni, zaskrbljeni in prestrašeni. Zato nikoli ne sodimo o drugih, saj tudi sami ne bi želeli biti obsojani. Pomembno je, da vztrajamo, zaupamo življenju in verjamemo, da zmoremo.

Vsaka rana se zaceli, a potrebuje svoj čas. Lažje in hitreje pa je, če jo neguješ z zdravilom. Jaz ga imam in neskončno sem hvaležna zanj. Imam ljubečo družino in nore prijatelje, ki me potegnejo na zeleno vejo in pomagajo nositi moj nahrbtnik. Skupaj jočemo in se smejemo, nazadnje pa zamahnemo z roko, češ, saj bo! In je. Pomagajo mi, da znova najdem sebe in svoj mir.

Draga Žaži in Oki, marsikdaj bo bolelo. A to je del življenja. S tem bosta rasla in postajala močnejša. In vedno bom tu, da bom kakšno rano pomagala preprečiti ali vsaj pokrpati. Vsaka trnova veja namreč nekoč vzbrsti in požene mlade liste …

S hvaležnostjo,
Drobtinica