Od mezinca do tazadnje

Z Žaži naju ponoči nežno zaziblje v zadnjem delu avtodoma, kadar se v postelji spredaj okrog obrne Oki. Ko se s hrbta na bok prevali ata, doživljava cunami. Za nameček nam je zmanjkalo vode, zato tudi na wc ne smeva. Razmišljam, da lahko jadrnico najbrž črtam s seznama želja, saj tole precej spominja na tiste pripovedi …

Pot nas je vodila skozi tirolske vasice, mimo urejenih hiš z lesenimi balkoni in cvetočimi rožami. Tirolska.
Okijeva prva misel: tirolska klobasa!
Žažijin preblisk: stric bi se tule med domačini odlično znašel, ker zna jodlat.

Skozi zelene doline, mimo jezer in s pogledom, ujetim med gorske vrhove, smo prispeli do Dobbiaca. Ali kot je nekdo ugotovil, k nam domov po italijansko. S sprehodom okoli jezera smo si raztegnili noge in dalje …

Nato Misurina. Sprehod okoli jezera ni bil mogoč, ker niti ni bilo prostora za ustavljanje, kaj šele za parkiranje. Tako smo se ustavili malo naprej in ob kosilu občudovali Tre Cime (kar v prevodu pomeni trije vrhovi), ki se zaradi kamnin ob sončnem zahodu obarva v oranžno-rdečo barvo, kot na Marsu. Žal zahoda na tem mestu nismo čakali, saj smo morali nadaljevati pot proti Cortini, kot nam je že v štartu naročila Žaži.

V Cortini d’Ampezzo bomo leta 2026 lahko občudovali zimske olimpijce in mesto se intenzivno pripravlja na to. Povsod gradijo. Hotele, apartmaje, športne objekte, ceste … Ni da ni. Mestece je sicer kot ena velika, čudovita Kranjska Gora, a zaradi gradbišč in gostega prometa v tem času kar malce izgubi svoj čar.

Tudi sicer avgusta vsekakor ne priporočamo potovanja po Dolomitih. Ja, vem, saj ste nam rekli! Ampak mi smo kot otroci. Ne verjamemo, dokler sami ne vidimo in izkusimo. Italijani, Francozi, Španci, Nemci, Avstrijci, Poljci in Polke … Vsi imajo počitnice. In vsi grejo v Dolomite. Pa še to smolo imamo, da kamperji tukaj niso najbolj zaželeni. Neskončno smo hvaležni za vse namige, topla priporočila in koordinate starih avtodomarskih mačkov, saj tako vsaj najdemo kakšno prosto mesto za nočitev. Pa naj bo to na makadamu sredi prelaza ali na parkingu ob jezeru. Tokrat smo zadeli na loteriji in prespali ob Lago di Mosigo v vasici San Vito di Cadore.

Zjutraj smo jo s sedežnico mahnili s prelaza Falzarego na osamelec Cinque Torri ali pet stolpov. Po naše pa tokrat pet prstov, ki smo jih obhodili v smeri urinega kazalca. Med hojo po jarkih iz prve svetovne vojne smo nekje med mezincem in prstancem potrebovali malico, čeprav smo lokacijo pravih skal za naše tazadnje kar težko našli, ker materi ni nič odgovarjalo. “Je sonce, pa je veter. Ni sonca, pa je mrzlo. Kaj bi pa pol ti rada?” (Žažijin monolog, nanašajoč se na mamo). Med sredincem in kazalcem sem se prav bala, da bo name z višine priletel kakšen alpinist, ki grize v navpično steno vse do vrha. Ko sem jih opazovala, sem razmišljala, da bi jih lahko najela za čiščenje oken. Z zunanje strani hiše. Žaži je na tem mestu ugotovila, da ima kazalec precej dolg noht. Ko smo lazili okrog palca, pa se je nekdo začel spraševati, ali je to palec ali tazadnja. Nima veze, glavno, da je del telesa.

Lačni kot volkovi smo parkirali v San Cassianu, kjer se je pripravljalo nekakšno vaško slavje. Juhej, še na veselico bomo šli! Po kosilu sem ravno začela pomivat posodo, ko nam je nekdo potrkal na vrata. Žandarji so nam prišli izreč “dobrodošlico”. Počutila sem se kot takrat, ko smo bili otroci preglasni v času dnevnika na televiziji in nas je naš ata pošibal ven s samo dvema zgovornima besedama: marš – črta! Iskrena hvala žlahtniku, ki ima Dolomite v mezincu. Če je on na istem prelazu spal že 8x, potem ni vrag, da ne bi tudi mi. Tam nekje nad Alto Badio lahko bojda ob šestih zjutraj vidiš svizce. Najbrž res, a pregnani na cca. 2.300 metrov višine, smo na svežem zraku zaspali kot klade. In s seboj imamo enega svizca, ki ni ravno jutranji tip.