Pokrov dol, loputa levo!

Zdaj pa vsi poslušat! Loputa desno, pokrov gor! Lulat, potem pa gumb za vodo (minimalno!) in zopet pokrov dol, loputa levo! Loputa je ključna naslednjih 6 dni!

Tako se je glasilo Boštjanovo končno navodilo, preden je obrnil ključ in pritisnil na gas. Zdaj ko smo usvojili tudi toaletni bonton, smo pa čisto zares nared za naše prvo avtodomarsko popotovanje. In smo šli.

Na tem mestu Boštjan zahteva, da poseben stavek namenim vsem, ki ste mu izpolnili veliko željo, da lahko vrti volan te hiše na kolesih. Torej: hvala! Ostali smo se pa pač priparazitili zraven, saj bi bil brez nas bržkone zelo osamljen (dobr smo si to zrihtal, a ne?). Fun fact: prvi smo ga vozili. Bil je lep. Nov. In čist. Vsaj prvi dan …

Pot nas je zanesla do naše zahodne sosede, Italije. Ustavili smo se malo pred Bologno, na postajališču v Occhiobellu, na nabrežju reke Pad. Zvečer je moral ata iz varnostnih razlogov preverit okolico, pri čemer je skoraj zletel v luknjo čez prhke deske stare, porušene gostilne ob reki. Še zadnji čas jo je popihal dol s tistega naluknjanega podna, da ne bi prehitro zaključili naš dopust.

Zatem je sledil še en izziv (po ponovnem wc predavanju) – tuširanje! Saj veste, da jaz nisem neka jaka peršona, pa nisem ravno poplesavala po tušu. Boštjan pa, no … Res se je trudil delat manekena, medtem ko smo mi trije zunaj napeto šteli udarce komolcev ob kopalniška vrata. Skoraj bi mu zaploskali, ko se je zmagoslavno pririnil ven iz kopalnice, če nas ne bi v tem času že premagal sen …

Buona notte, Occhiobello …