Cik cak bum!

Nekega zimskega počitniškega jutra v Kranjski Gori. Žaži in Oki med žvečenjem kruha s kekec pašteto …

Oki začne debato: “Hočem it čim prej na bazeeen!”
Žaži počasi odvrne bolj sama pri sebi: “Z besedo hočem ne boš nič dosegu.”
Oki užaljeno: “Ti pa nehi prste v usta tiščat!”

Debata končana.

Nekaj  sva ju pa le naučila … Ona ve, da lepa beseda lepo mesto najde. On pa, da pesti ne tiščimo v usta. Petka!

Na bazen smo šli en dan kasneje, ker beseda hočem res ne obrodi vedno sadov. Ta dan pa smo se korajžno in samozavestnega koraka odpravili na smučišče. To je tisti filing, ko v eni roki stiskaš težke smuči, v drugi se ti prevračajo palice in z nerodnimi pancerji lomastiš po cesti proti smučišču. Zraven se trudiš ohranjati elegantno držo, na obrazu zateguješ čim širši nasmešek, znotraj pa stiskaš zobe in si govoriš: “Sam še 10 metrov!! Zdrž!! Zdrž!!” V resnici pa bi tiste dilce najraje zabrisal v cel sneg, sezul štoraste trde “smučarske čevlje z nepregibnim podplatom” (tako pravi Fran, sicer pa poklon dizajnerju, ki si jih je izmislil) in se poknil na prvo teraso na pivo. Po tisti hoji od avta do smučišča že konkretno zasluženo.

Če si nazadnje smučal pred več kot 15 leti, bojda na Golteh, pa se od tistega dne spomniš le bele barve, visoke smreke in madeža rdeče barve na tvoji beli kapi, potem veš, da je tisti dan vrag vzel šalo. Še vedno se ne spomnim, kaj je bilo krivo za tisti veleskok in bližnje srečanje s smreko. Prepričana pa sem, da tista smreka zagotovo ni stala na sredi proge. Vse ostalo je zabrisano v megli …

In zdaj sem se odločila, da poskusim ponovno. Kdor je doživel kaj podobnega, ve, o čem govorim. Prve pol ure sem bila trda kot tista smreka na Golteh. Ko je šlo cik cak cik cak po hribu v dolino pod Vitrancem, pa mi je nekako postalo domače. Kot bi to nekoč že počela. Res čista uživancija! Dokler me ni zabrisalo na rit. Pa tudi to se je zdelo precej domače. Strah je še vedno prisoten, a ima le velike oči. Iz previdnosti sem takoj na vrhu hriba naredila en zmagovalni selfi in ga delila z vsemi (ne)znanimi frendi na IG in FB. Pa kaj potem, če se zgodi cik cak bum! in v dolino prispem po vseh štirih ali po tazadnji, važen je moment, ko me vsi vidijo na snegu, dokler stojim na dveh nogah! Bravo zame!

Žaži si je prisvojila učiteljico Marino. Madoniš, odlično jima je šlo, dokler jo je Marina držala na varni razdalji z obročem. Potem pa jo je spustila in Žaži je zablokirala ter obstala sredi hriba, da ni šlo ne dol, ne gor. Kakšen cik cak! Ona se je trmasto vkopala v sneg kot nekoč naša ovca, ki je menila, da se ji doma očitno slabo godi in se ni hotela vrniti s sosedovega hriba. Komaj smo jo spravili v dolino – Žaži mislim (tista naša ovca si je takrat omislila šerpo, saj jo je brat moral domov nesti na hrbtu v košu). A zvečer je Žaži obljubila, da bo poskusila ponovno (tako kot naša ovca, ki je svoj pobeg na sosednji hrib ponovno izvedla že en teden za prvim reševanjem).

Oki je polagal ovinke kot mali Mayer. Vsaj tako je bil prepričan. Ko sem mu pred zadnjim spustom rekla, da gremo nato domov, je v svojem stilu začel utrujeno tuliti in se pritoževati, zakaaaaj?!! in ne šeeee!! in nočem iiit!!! Pa sva šla še zadnjič na žičnico. Kolena niso zdržala, krožnik mu je pobegnil izpod tazadnje, fant pa se je sesedel po tleh. Mati so za njim spustili svoj krožniček in v podporo sinetu sta se oba vrnila na konec vrste (v resnici je tista zoprna zadeva na zajli tudi meni ušla iz rok, še pod rit si je nisem uspela namontirat, a tega po moje nihče ni opazil … po moje). Po drugem, tokrat uspešnem poskusu vleke na vrh, sva se končno spustila v dolino, na zadnjo furo. Metalo ga je na vsakem desnem zavoju, da je imel hlače na desni strani mokre do gat (cik cak bum!, se spomnite?). Zato, Oki, zato moramo it. Ali kot je otrokom povedal eden izmed gorenjskih smučarskih učiteljev: “Na tatežjo progo vas bom spustu, ko se naute več po žičnc prevračal.”

Sicer pa je kar pomembno, da se na smučišču dobro razumeš z žičničarji. Kaj hitro se lahko namreč zgodi, da te smučarska karta malo zafrkne in te ne spusti čez vratca, tvoj otrok pa te skoraj v solzah čaka na drugi strani. Rahlo osramočeno in s ponižnim glasom prosiš strica z brki pri žičnici, da ti pomaga. Le-ta pa seveda izkoristi priložnost, se zareži, da vidiš domala njegove sedmice, če že ne osmic, in te spusti čez, če mu tvoj sine obljubi, da mu bo spekel kakšno palačinko. Seveda mu mali kimajoče obljubi vse, samo da mati pridejo za njim.

Med smučarskimi dogodivščinami smo vsi potrebovali malo počitka, zato smo si za intermezzo ogledali Slovenski planinski muzej v Mojstrani. Priporočamo. Pa če so vam gore všeč ali ne. Če se vam le uspe prebiti iz sobe pobega …

V pospravljanju apartmaja in iskanju vseh nogavic, gumic za lase in kulijev, ki so se nahajali za in pod kavčem, smo zadnji dan dočakali žlahto, ki si je omislila izlet in se pripeljala na Gorenjsko. Tečno sem vpila, da morajo naši pobrati vse, da le ne bi kaj pozabili! Na koncu sem sama pozabila čevlje.

Po rešilni kavici na snežni plaži ob vznožju smučišča smo vsi skupaj naredili en džiro okrog jezera Jasna, kozoroga in strica Vitranca, potem pa se zapeljali k Martinu in sitni kelnarci na okusno domače kosilo. Ajde, tista sitna kelnarca je ob koncu celo postala dobre volje, ko je videla, da smo domala polizali svoje krožnike. Pri tem kotičkov ustnic sicer ni ukrivila navzgor niti za milimeter, je pa našo 15-letnico prijazno preimenovala v princesko in ji podarila liziko, ki jo je privlekla iz žepa tistega svojega karirastega firtuha. Punca obvlada bonton, saj se je zadržala z vso močjo, ohranila mirno kri in v mislih razmišljala, kako se bo potem v avtu pritoževala nad svojim novim vzdevkom. Hja, še ga bo kdaj slišala, zdaj je oplela …

V Planici smo ravno ujeli trening naših skakalcev in pripravo Bloudkove velikanke na svetovni pokal. Pravzaprav sta se dva entuziasta očitno pripravljala bolj adrenalinsko in pol ure peš rinila navzgor v letalnico, kot da ne dojameta smisla in predvsem smeri tega športa. Spodaj ju je potrpežljivo čakala tretja članica odprave, ki je bržkone merila čas, ki ga zgornja dva potrebujeta, da priznata poraz. Komaj sta po vseh štirih pririnila tistih težkih 10 metrov navzgor, potem pa se s pležuhom oz. pokom (če prvič slišiš, poguglaj, tudi mene je rešilo) spustila nazaj. Za slavnih 5 sekund brzine. Pa še to je enega predčasno zapodilo po tleh, drugi pa je obupal in se prevrnil čez ograjo ter sklenil, da se v dolino raje vrne po stopnicah. Dobro sta začela kariero.

Situacija je vsaj na ostalih skakalnicah bila bolj resna. In Žaži je lahko kot največja navijačica zavpila: “Dej Timiiii, skoč!! Sej si Zajc!!” Le da Timija ni bilo med njimi …