V iskanju svetilnika

Ladja v viharju ob majhni neprevidnosti kaj hitro trči v čeri. In če ni dobro grajena, lahko ostrina skal poškoduje njeno krhko ogrodje ali pa je zanjo celo usodna. Še huje postane, če nasede nekje daleč na odprtem morju, ob njej pa ni niti enega svetilnika.

Vsakdo kdaj trči ob težke prelomnice, ki nam spodnesejo tla pod nogami. Izgubljeni smo, ranljivi in tako zelo zelo majhni. Kot DROBTINICE. Imam to srečo, da sem nekaj takih trenutkov že doživela. Ja, SREČO. Ti trenutki so mi podarili najtežje, a tudi najdragocenejše življenjske lekcije. Hvaležna sem zanje. Ko trpimo, rastemo. In zase vem in z nasmehom na obrazu povem, da sem zrasla že za nekaj lepih lekcij. Pa še me čakajo, v to sem prepričana.

Povedali so nam, da moramo živeti po pravilih in normah. Ves čas cilje, želje in potrebe drugih postavljati pred svoje. A kje sem potem JAZ? Ne slišimo več svojega srca, svojega notranjega KOMPASA, ki nas vodi po začrtanih življenjskih poteh. Ne upoštevamo ga. Nekaj časa, pri nekaterih manj, pri drugih dlje, to še potrpežljivo prenaša, a nekega dne ima dovolj (kdo bi ga obsojal?). Takrat nad nas odvrže vso prtljago, ki se je nabrala v nahrbtniku, nam vrne vse za nazaj in nas neusmiljeno zopet pahne nazaj, na mesto, kamor sodimo. Pa če to hočemo ali ne, upiranje to izkušnjo le še oteži. Česar ni mogoče spremeniti, pač moramo SPREJETI. Naj bo ta udarec še tako boleč, nekje globoko v nas se prebudi občutek HVALEŽNOSTI, saj vemo, da smo spet na svojem mestu. DOMA. Na varnem.

Če hočeš videti mavrico, se moraš sprijazniti z dežjem.
– D. P.

Pogosto krivimo druge in ves svet okoli sebe. A največje darilo, ki si ga takrat lahko podarimo, sta NEŽNOST in ČAS. Bodimo prijazni s sabo in ne prehitevajmo. Pogosto takrat ugotovimo, da smo pogrešali sami sebe. Pozabili smo nase in na svoj notranji MIR. Preslišali smo svoje želje in potrebe ter jih ignorirali. Zato nas naš notranji jaz opozarja, da ni zadovoljen in da je osamljen. OBJEMIMO tega OTROKA v sebi in mu dajmo novo priložnost. Šele ko izpolnimo to neznosno potrebo, bomo morda nekje v daljavi zagledali tudi majceno lučko. SVETILNIK. Znova bomo našli tisto izgubljeno POT. Kdo ve, morda pa tokrat zavijemo v levo, namesto v desno.

Naše življenje je stlačeno v okvirje, ki smo si jih postavili sami. A kdor je kdaj koli občutil tisto nagajivo srečo, ko ti zaigra srce in te požgečka do takrat neznano vznemirjenje, se bo strinjal z mano. ČAR življenja je v tistih trenutkih ČEZ OKVIR. Le-ti ti pokažejo, da si ŽIV.

S hvaležnostjo,
Drobtinica