
Vetros, soncos, dežos …
Naporni dnevi in večerno žuranje so se danes zjutraj začeli obrestovati. Vsi smo se zbudili malo sitni, utrujeni in slabe volje, kar se je ujemalo s pogledom skozi okno – megla, veter in ostanki nočnega dežja. Saj veste, kaj damo otrokoma, ko postaneta nevzdržna? Dobita vsak svojo nalogo. No, tokrat jo je dobil ati.
Iz Granade smo se odpeljali proti GIBRALTARJU, kjer smo parkirali pred državno mejo in se peš odpravili v drugo državo (ne, Gibraltar ne sodi pod Španijo). Ko smo prestopili mejo, nam je bilo jasno, da smo vstopili na britansko ozemlje. Zastave, registrske tablice, policisti z angleškimi klobuki … Še vreme je postajalo vse bolj kislo. Prehodili smo zgolj nekaj metrov in se znašli na sredi letališke steze. What?! In to še ni vse. Letališče je hkrati tudi pristanišče. Whaaat?!
Na vrh pečine UPPER ROCK se zaradi megle in več kot očitno hitro bližajočega se dežja nismo povzpeli, se pa menda od tam lepo vidi druga celina, saj je to mesto, kjer se Evropa najbolj približa Afriki. Skalo imenujejo tudi Opičja skala, saj so opice tu kar na prostosti. Legenda pravi, da se bo britanska oblast v Gibraltarju končala, ko bo zadnja opica zapustila skalo. Pa da vidimo …
Tik preden se je ulil dež, smo se z avtom odpeljali proti skrajnemu južnemu delu Evrope in med potjo dodobra stestirali brisalce na fičku. Odlično delajo. Odpočili so si lahko šele pri mestecu CONIL DE LA FRONTERA, mi pa smo skočili iz avta, da ujamemo vsaj malo sonca in naberemo nekaj školjk na peščeni plaži. Pihalo je kot za stavo, zato ni čudno, da je ta del Atlantskega oceana pravi raj za surferje in kajtarje. No, meni ni bilo všeč. Ne mivka, ne veter. Oni trije pa kar naj gazijo po pesku, če želijo. Vmes je Žaži našla še čudno zelenjavo, ki jo je najbrž sem na ladji pripeljal Krištof Kolumb: “Pa kdo je toto korenje tu not stišal?!”
Končno smo prispeli do najstarejšega mesta v Evropi, ki slovi po solinah in pristanišču. CADIZ. Mesto, kjer se sodobna arhitektura prepleta s starinskimi španskimi četrtmi. Na eni strani široke ceste in visoke, sodobne stavbe, na drugi pa ozke, zavite ulice, ki povezujejo velike trge. Mesto je res staro. Nekatere ulice so videti kot prizorišča kakšnih telenovel in kar čakaš, iz katerega vogala se bo prikazal kakšen Don Jose Armando s kitaro ali pa njegova Maria Lucia Fernandez de la Vega v načičkani ciganski obleki in s kastanjetami v rokah. Očarljivo.
Prepredeno je s številnimi parki z eksotičnimi rastlinami in orjaškimi drevesi, ki jih je menda iz Novega sveta pripeljal – kdo že? Naš prijatelj, Krištof Kolumb, seveda. Pa ne že spet. Pa kje je imel toliko prostora?!
Na rtu polotoka stoji CASTILLO DE SAN SEBASTIAN, vojaška utrdba, na sredi utrdbe pa visoki svetilnik.
Sicer pa so nam danes tisti dolgi rokavi in jakne prišli še kako prav. Na zahodni obali Iberskega polotoka namreč tako piha, da bi na trenutke lahko koga, ki je lažji od 20 kilogramov, kar odneslo. In seveda smo se vsi prehladili. Prespali smo v malem hotelu v mestecu Porto de Santa Maria (vera ima za prebivalce Andaluzije res velik pomen in tako tudi imena mest, stavb, ljudi, hotelov …). Še kakšen dan raziskovanja po Cadizu bi bil zelo dobrodošel, a nas pot zjutraj že kliče naprej, proti Sevilji, kjer bomo zaključili naš andaluzijski krog. Za zdaj pa – lahko noč, Cadiz.
Pesem dneva: Eviva Espana na repeat. Če pa je najboljša.

Olé!

Seviljski brivec, Carmen in goba
Morda vam bo všeč tudi

Superjunakinja brez ogrinjala …
25. 03. 2018
Pravljica o Malinčku in njegovem Paradižničku
23. 08. 2020