Pssst, top secret!

Danes sem na cesti srečala kombi, ki ga je krasil velik napis “Baščaršija”, kar me je spomnilo na tole nedokončano bosansko zgodbo. Ker me priganja naslednje potovanje, ki se nevarno bliža v mojem koledarčku, moram v besedah najprej zaključiti prejšnjega, avgustovskega. Ja, ostali smo tam nekje pri bureku in baklavi sredi Baščaršije.

Tunel, ki ga ni

Ko se ti sarajevska nesrečna zgodba začne motati po glavi, jo težko preženeš iz misli. Pravzaprav je nikoli ne moreš pozabiti. Še posebej po obisku Tunela spasa, ki so ga obupani, a nikoli vdani v usodo, obkoljeni Sarajevčani gradili s krampom in lopato, s strahom in drznostjo, v mrazu in vročini, predvsem pa v upanju na lučko na koncu tunela. 720 metrov dolgi skrivnostni “tunel, ki ga ni”, je povezoval klet hiše družine Kolar in letališko stezo Butmir, predstavljal pa je življenjsko pomembno povezavo med prebivalci mesta in svetom. Po njem so Sarajevčani dobivali nujno potrebno hrano, orožje in cigare, tisti, ki so imeli dovolj pod palcem, pa so lahko tako celo pobegnili iz mesta. Žal je bilo teh bore malo. Mi smo si ogledali krajši obnovljeni del, saj je večina tunela porušena. A tudi ta kratek del priča o legendi obleganja Sarajeva. Priznam, da me je mrazilo, pa je bilo poletje …

Top secret!

Ker je začel zunaj ulivat dež, so me moji dragi sopotniki sredi Konjica vrgli iz kombija, zaloputnili vrata in me s polomljenim dežnikom poslali čez most kupit vstopnice za še en ogled. Kamen na tleh je bil tako gladek, da me je v poletnih opankih malodane vrglo po tleh in sem se skoraj po riti pripeljala direktno v turistično agencijo. “Dobar dan. Trebaju mi karte za ovaj vaš bunker. Od vašeg prijatelja Tita.”

Ker nihče od nas nima klavstrofobije, zunaj pa je kot rečeno ulivalo, smo obiskali še en podzemni rov. A za razliko od prvega, je bil ta ohoho! bogatejši. Bunker našega družeta Titeja, časovno kapsulo, ki te popelje 270 metrov globoko pod goro Zlatar in sune nazaj v 70. leta prejšnjega stoletja. Mi smo prepričani, da smo bili tam, oni pa še vedno niso prepričani, če je bil tam kdaj tudi sam Tito. Je bil, pa ni bil, pa je bil, pa ni bil … Tudi če je bil, po moje še sam ne ve. Ker je itak vse bilo Top secret!! Za ta bunker so bojda vedeli zgolj trije ljudje. 25.000 kvadratnih metrov, pa prebivalci Konjica nič ne posumijo?

Sama poznam samo eno vrsto bunkerja. Tisto, ki smo si jo otroci bistro zamislili nad sosedovo štalo – v slami. Celo poletje smo kopali rov kot krti, ki bežijo pred vodo, v ušesih, nosu, očeh in vseh možnih luknjah pa smo imeli toliko umazanije, da so nas mame morale zvečer s sirkovo krtačo zribat, da so nas prepoznale. Razmišljam, če smo bili kaj podobni delavcem v bunkerju Josipa Broza – Tita … Vsekakor v to luknjo v slami nismo montirali omar iz Slovenijalesa pa Iskrinih telefonov. Ali tapet, kot so tiste Jovankine, in da bi si umislili še centralno ogrevanje, boženedaj. Je bila slama zadosti topla. Vse dokler nas ni sosedov ata, ki je bil dosti bolj sumničav od Bosancev, nagnal dol “s poda” …

Po slikoviti panoramski poti smo z našim PTS-om odbrzeli dalje proti Mostarju na pravo mostarsko pivo. V strogi center mesta, med potepuške pse, ki leno poležavajo na znamenitem mostu med prodajalci dišečih presladkih sladkih, živobarvnih zapestnic, spominkov, magnetkov in drugega čudovitega kiča. Mostar nam je dal pomembno prometno lekcijo: enosmerno ni nikoli enosmerno. V bistvu je to brezvezno pravilo, ker se vedno da peljat tudi v drugo smer.