V maminih čevljih

Roke gor vse ŽENSKE, ki ste kot male deklice pomerjale mamine najdražje salonarje in se igrale manekenke.

…

Roke gor vsi MOŠKI, ki ste vsaj enkrat v življenju stlačili svoja stopala v tiste visoke petke, junaško stiskali zobe in poskusili držati ravnotežje.

…

…

Evo, saj sem vedela …

Tudi sama se dobro spomnim časov, ko sem bila majhna deklica. Ali pa vsaj deklica. Občudovala sem svojo mamo. Še vedno jo. Spretno je preigravala klavirske tipke, pa sem jih hotela tudi jaz. Čudovito je pela, pa sem hotela peti tudi jaz (čeprav v otroških letih moj občutek za petje ni presegal brundajočega ladladladl).

Hotela sem biti kot ona. Ko sem v omari odkrila njene lakaste čevlje, sem jih obula in potem nerodno, a nadvse fino štorkljala z njimi po spodnjem hodniku. V zgornje nadstropje si itak nisem upala, saj sem vedela, da mi bo navila uro. Kljub temu, da sem hotela prikriti svoje modne sprehode, je najbrž vsake toliko v omari našla kakšno polomljeno peto. Žal sama nisem nikoli prišla do številke noge, ki bi mi omogočala, da v trgovini med policami svobodno izbiram med nešteto pisanimi primerki čevljev z visoko peto (v tem pogledu sem še vedno “majhna deklica”). Čevljar mi je naredil tri pare čevljev črne barve v številki 34 in to je to. Kdor z malim zadovoljen ni, ali kako že gre tista …

Stala sem v maminih čevljih, a takrat nisem razumela njenega pogleda na svet iz teh čevljev. Nisem razumela njenih skrbi, ljubezni in vseh želja, izpolnjenih in neizpolnjenih. Nisem razumela vseh zlomljenih vejic, ki so komaj začele poganjati popke … Sem jih pa čutila. In zdaj, po vseh teh letih, jih tudi razumem.

Tudi moja Žaži posnema svojo mamico. Preizkuša, koliko je zrasla njena nogica in kako je videti svet z nekaj centimetrov višje perspektive (to bi včasih želela preizkusiti tudi jaz sama). Ne ve še, da bo višja perspektiva prišla nenadoma, prehitro in ne da bi se tega sploh zavedala. In da pogled z višje perspektive ni vedno boljši, lepši in veličastnejši, temveč je marsikdaj zaznamovan s strahovi, skrbmi, odločitvami, neznanim in nepričakovanim. Čeprav tu in tam doživi preblisk in mi pove modrost, ob kateri ostanem brez besed, ta petletna deklica stoji v mojih čevljih, a še ne razume, kaj je življenje.

Pa le naj bo tako. Dokler smo otroci, je možno popraviti vse. Tudi zlomljeno peto.

S hvaležnostjo,
Drobtinica