Sveta noč ali kako smo bili doma

Najboljša prijateljica me je včeraj vprašala, če pri nas vse te neumnosti počnemo načrtno, da imam dovolj materiala za pisanje. Ne. Dragi moji, nam se to dogaja kar samo od sebe! Pa najbrž se dogaja vsepovsod, samo znati moraš videti in v vsaki situaciji najti nekaj svetlega. Ali pa pač smešnega. Pa saj nismo vedno tako smešni in zabavni ..

Začelo se je že na božični večer, ko je naša kamela po nesreči izgubila nogo. Vedno je po nesreči. Med postavljanjem jaslic se je nekdo usedel nanjo in posledice so bile usodne. Letos so naše jaslice bolj razkošne sorte. Tako imajo Jožef, Marija in Jezušček v modernem hlevskem kompleksu kamin, v katerem prasketa ogenj, praznujejo ob božičnih pesmih, ki se namesto iz grl pastirjev in angelov letos slišijo iz neznane betlehemske radijske postaje, daril pa slavnemu novorojencu ne prinašajo le trije kralji, pač pa tudi Minnie Miška. Z galerije novopečeno družinico opazujejo veverice, ki kravam kažejo osle, za hlevom pa je zaradi odprtega kamina varnostno parkiran še gasilski tovornjak. Poveljnik gasilske brigade, g. Lego Gasilski, je v stalni pripravljenosti.

Medtem ko sta na božično jutro mala dva trgala papirje in škatle ter v dnevni sobi naredila pravi masaker, sem poležavala na kavču. Naenkrat je iz kabineta prišel Boštjan, vihal nos in komentiral: “Kaj tako smrdi?” Oba hkrati sva pogledala proti kuhinji, kjer se je sredi mize na adventnem venčku vnel požar v malem. Zdirjala sva čez tri stopnice v kuhinjo, jaz sem požrtvovalno zalučala krpo na ogenj, on pa je herojsko odvrgel venček na zunanjo teraso. Konec dober, vse dobro. A pogled mi je kar sam ušel v jaslice, od koder mi je iz gasilskega tovornjaka ponosno kimal brkati g. Lego. Kaj mi kimaš, kje si bil pa prej?!

Končno je napočilo tradicionalno opravilo, ki ga pri nas nihče ne mara, ampak mama vsako leto teži in ga je pač treba opraviti. Fotografiranje ob smrečici. Nekaj časa smo se še trudili na obraze narisati spontane nasmeške, nato pa je Žaži s kavča v hrbtni disciplini zgrmela naravnost v jaslice in fotografiranje je bilo začasno prekinjeno. Njene nogice so štrlele v zrak, glavo pa je imela zapleteno v smrečje in okrašeno z lučkami. Kamela je že drugič doživela zlom noge, sedaj pa si je obe nogi polomil še eden izmed treh kraljev. Tale pot do Betlehema jim letos res ni naklonjena … presneto 2020 … Ne vem, če jim bo uspelo do 6. januarja. Nato smo sredi dnevne sobe zagledali še en delček, ki je odletel iz jaslic. Nekako je bil podoben kroni. Pregledali smo vse tri kraljevske betice, a žal za nobeno ni bila pravšnja. Kot bi iskali skrivnostno nogo za Pepelkin čeveljček. Končno smo našli reveža, ki mu je nekaj manjkalo in ugotovili, da smo v rokah držali polovico stopala od pastirja.

Ne morem si pomagat, ampak mene vse skupaj v kombinaciji z aktualnimi ukrepi spominja na Sam doma. S tem, da mi je vse skupaj smešno šele danes, ko to ponovno berem. Imam pač malo daljšo lajtngo … Smo pa bili letos tudi mi sami doma. Ker smo za božič večinoma doma. In nismo šli k polnočnici, ker smo bili doma. Pa vi?