24 ur neke Kozjanke

Če ste že mislili, da hujše ne more bit. Ooooo, tega nikoli ne zmanjka! Poletje je čas za lenarjenje, ob katerem se včasih zgodi globoko razmišljanje in trenje miselnih urajhu. Ne Rajhu. Urajhu. Jaz sem po dolgem času strla en velik zrajl uwareh, zato danes sledi nova lekcija: 24 ur neke Kozjanke.

Tu gor na rajdkem lüfti nas zjutraj ne zbujajo pametni telefoni, Spotifyji in razne moderne aplikacije. Če nisi dobro slišal vekarce, ki ti drdra na nahtkaslni, pa pač ne preslišiš susajduga petelina, ki tekmuje s tistim z nasprotnega brega. Oba preganjata küare iz küarjeka že navsezgodaj zjutraj. Hočeš nočeš, se boš moral še v poltemi izvit iz tühne in pogledat, kulk je na uwüar.

Če si med tistimi slabovidnimi, se najprej zaženeš proti vsem omaram in policam, ker zopet ne veš, kam si zvečer odložil cvikerje. Z anduhti ajsnaš siem pa tea pu bajt in se z dajsnim kulajnam zaletiš v šamarl, ki ga je dajdi včeraj nücu, ko je frdierbana žarnca v lujstri mejavu. Spet kleješ, kako nikoli ne ugeane nobene stvari za seboj, ko v lajvem aržet šlafroka zatipaš te frdamane talajnge (ti jih pač nisi dala tja). Kajpada so tako usrane, da jih moraš najprej temeljito spucat s feceniklcam iz dajsnega aržeta, da si vidiš in znaš potem zapret fršlus na jank ali pa vteaknat knuaf v taprava lükja na jopči.

Ko se na hitro učebaraš z uterači, pogledaš gor in se na smrt prestrašiš blajskuga frisa v špigl. Bo treba najprej spit en kufe pa morebiti še vzet kake arcnaje, da boš vsaj približno za med ldi. Da ne hodiš okrog ko kak šmirjakl, ki se odpravlja v husta v glabaje, se spodobno ublajčeš, v ušesa vtakneš ringlce, ki ti najprej pridejo pod roke (če je nedelja, poiščeš tiste tahmešne), pa povezneš še iena klafajta na glava, če si ti glih ne da frizure rihtat. Pje, si rečeš, si ušikana ku stu strajl, taman za užient!

Za fruštek si udrajžeš kos štrüce, ki ga mimogrede poješ namazanega s putram, pa šibaš na šiht. Nima veze, ali si cimerman, švasar, douhtar, žnidarca, hiše pugaš, štrom napelavlešTapru se moraš pripeljat v dolino. Imaš pa zaturi konec meseca vsaj poln prgumin, da najprej poplačaš vse kazni, ki so jih ti na vsakem tadrügem uvinki naložili miličniki. Če imaš srečo, da ti še kaj ostane, si pa lahko še kaj lepega prušeš. Lahko se morda pelješ kam dlje z eroplanam ali pa greš samo v rundule gundule špieh klaputat.

Ko po službi prideš domov, te že na haustori pričaka par lačne otročadi, dasiravno sta imela iena jüžna že v šoli. Na hitro na kiperbuši (hec, hec, tega smo v modernejših časih zamenjali za plin pa indukcijo :-D) skühaš kakšna ajmprajmana pržgana žüpa, notri pa za vrhunsko kulinarično olepšan taler vržeš petaržu z vrta. Frcovje ta čas klamaštüar po kühji in vmes žalostno pogleduje na šporhert ali pa z nogami binglja s kulnkište, pa trüca za špagete ali pa piščančje nagece. Sori, draga mladina, nič ne boste ukreašlu, vse je treba jest, nič ne bomo v pumijek metal. Drugič bom skühala kisl zile pa glabajuva žüpa. Ali pa si sami naberite iargut s tranka. No, pa da ne čisto ausglajzvam

Po kosilu se kot vsakemu poštenemu državljanu tudi Kozjanki čestokrat prileže kratka siesta. Ko uddrajmleš eno kitico, pa nastopi čas, da se ne ušeajaš več in postoriš še kaj ukrug vugalu. Ipak je na Kozjanskem bore malo blokovskih naselij, tako da ti v poletnem času kako sušieje utave z grablam pu trankah ne gine. Če pa ni tega dela, greš pa tea v brajg ali pa na vrt, kjer vedno najdeš kak opravek, če le znaš videt. Itak se naši potomci tistih gajtrž pa peavčeku okrog hiše nič am ne vzameje. Če jim rečeš, da naj kaka zeau pupipleje, te včasih gledajo, ko da so ancink iz büku peavcan.

Po kakšni uri ali dveh dela včasih sam pri sebi rečeš, da moraš mal ejat. Jutri je nov dan. Fižu boš jutri pobral, murk je letos spet za izvoz, tak da se ne splača sekirat, kurieje pa čebül pa počaka pud ziemlji. Ampak ker ti ne da miru, se še malo sprehodiš pod škarpo, prepričan, da na tak vroč dan noben rdeč puž ne bo prilezel iz svoje luknje. Ko zagledaš rdečo sluzasto zgago, v sveti jezi malodane prikličeš črne oblake, ki tam z bohorske strani prinašajo nevihto. Že stari ljudje so pravili, da če se za Bohuarjem jasne, skrij kucete pud jasle. Ko apan pograbiš vse vile pa mutke z vrta, pozabiš na puža in otovorjen letiš proti hiši, deca pa za teboj ko kake uwiece. Jedva stopiš čez prag, ko se ulije ku da je sudn dean. Če te doleti še toča, se sprijazniš, da jutri najbrž ne boš pobiral tistega fižola in murk, ampak kvečjemu rdeče puže.

Če imaš srečo, v istem hipu, ko prižgeš lüč v kühji, zmanjka toka. Ko v prastarih časih v füartuh tlačiš vse mogoče sveče, mobitele, naglavne baterije, obeske z žarnicami in podobno kramo, ki jo je ded privlekel domov. Vmes se še enkrat zaletiš v tisti frdamani šamarl, tokrat nastrada talajv kulajn (če je črn eden, naj bo še drug). V romantičnem vzdušju ob svečkah se stuširaš, otrokom za večerjo narediš mrzli čokolino, potem pa se zmatran vržeš v pujstu. Ko se pokriješ, se v kuhinji prižge luč, hišni zvonec pa na ves glas naznani povratek v civilizacijo. Bentiš in ko kripl s puškitenim kulajnam odkrevsaš proti štekarjem. Bug je riku, da je tiema. Lahka nuč.

Foto: BJ