Bosanska kava, burek in baklava

Že 11 let skupina Jagrov moti nočni mir v centru Šentjurja. Vsako leto znova. Vsako leto sredi avgusta. Vsako leto z drugačno tematiko. Tokrat je bil glavna zvezda – Vučko, ki letos praznuje 40 let. Naključje?

Ob 3. uri zjutraj smo se nabasali v čisto nov PTS-ov kombi (malo je manjkalo, da se nismo sezuvali vsakič, ko smo vstopili skozi vrata) in jo v spremstvu Vučka mahnili na dolgo pot proti Bosni. Pot je potekala gladko, brez težav, v kombiju nam je bilo prijetno toplo, saj je bila tista avgustovska noč kar malce hladna. Hrvaško-bosansko mejo smo prečkali sredi dopoldneva, ko nam je začelo postajati vse bolj toplo … Sonce je sicer res sijalo, ampak tale vročina, ufff … Nakar ugotovimo, da so tla v kombiju ekstremno vroča in da se nam podplati na adidaskih malodane topijo. Že smo si pred očmi slikali podobe belega zakuhanega kombija, iz katerega se na odstavnem pasu močno kadi, dve mamici pa za ograjo tolažita skupino ubogih otrok, da bodo še videli svojo domovino, medtem ko dva fotra panično krožita okrog vozila, ker vlečne službe pač ne bomo klicali! Naj vas razočaram, do te slike vendarle ni prišlo, saj smo ugotovili, da samo ne znamo pravilno upravljati gretja in hlajenja, ki smo ju imeli vklopljeni sočasno … Ti moderni avtomobili …

Sama se vojne v Sarajevu, ki se je dogajala v 90. letih, spominjam le iz kakšnih poročil na Dnevniku. Takrat je nisem znala doživljati osebno, sočustvovati z žrtvami, zdaj pa sem hotela pred potovanjem o tem izvedeti čim več. Brala sem novice, romane, brskala po spletu, videla neštete krute podobe in fotografije … Sarajevo sem tako šele zdaj videla z drugačnimi očmi. Koliko je to mesto pretrpelo in kaj je preživelo. Koliko krvi neštetih žrtev vojne je bilo prelite. Predvsem pa, kako se je mesto iz ruševin pobralo na noge in ustvarilo novo podobo! To najlepše razkrije pogled s 172 metrov visokega nebotičnika Avaz Twist Tower časopisne hiše Dnevni avaz, od koder se vidita tako Baščaršija kot novi del mesta in vsi hribi, ki obdajajo mesto. Igman, Bjelašnica, Trebević, Jahorina … Hribi, ki so v času obleganja mesta sovražniku omogočili tako kruta dejanja in zdesetkanje prebivalstva …

Mesto smo za prvi dan pustili za sabo in se povzpeli na enega od teh hribov, najbolj znanega po zimskih olimpijskih igrah Sarajevo 1984 – na Trebević. Tu smo spoznali volkca Vučka, maskoto, ki še danes krasi marsikatero otroško majčko in spominja na igre, na katere smo bili ponosni tudi Slovenci kot prebivalci jugoslovanske države. Večina olimpijskih objektov je danes žal zapuščenih, a še vedno je popularen kolesarski spust po bob stezi. Mi si tega nismo drznili. Za nekatere med nami je bil dovolj adrenalinski že sprehod po stezi navzdol.

Kako živa in še vedno boleča je zgodovina mesta, smo se lahko prepričali ob nenavadnem in izredno ganljivem trenutku tistega popoldneva. Namestili smo se v apartmaju v bližini Baščaršije, kamor se je v istem času na kratek oddih nastanila tudi velika družina iz Švice. Bili so domačini, ki so v času vojne pobegnili iz mesta, kar je žal uspelo le redkim. V rodni kraj so se vrnili prvič po dolgih 30 letih. Objokana stara mati ni mogla zadržati solza, očetu in mami pa se je ob pogledu na mesto v očeh zrcalila velika žalost. Le otroci so brezskrbno vlekli kovčke iz avtomobilov in se trudili izgovoriti pozdrav v bosanščini. Resnično si ne moremo predstavljati, kakšno krutost so doživljali pred toliko leti …

Ko smo vsak zase predelali te prizore, smo se peš odpravili ob reki Miljacki, čez Latinski most, mimo mesta, kjer je Gavrilo Princip izvedel atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, vse do katoliške katedrale Srca Jezusovega. Nato je sledil sprehod po glavni Ulici Ferhadiji, ki vodi vse od Večnega ognja, mimo neštetih trgovinic in butikov s ponarejenimi Armani torbicami, do slovite Baščaršije v starem delu mesta in na njej stoječe Gazi Husrev-begove džamije, ki šestkrat na dan vabi k molitvi. Vsakih nekaj metrov smo se ustavili ob fasadi, prerešetani s strelskimi luknjami, ob mestih, kjer so padale granate in jih sedaj krasijo t.i. rdeče obarvane sarajevske rože v spomin in opomin, da se takšna zgodovina ne sme nikoli več ponoviti. V ravnotežje tem težkim in bolečim podobam pa smo se mimogrede nasmejali tudi penzionistom, ki so sredi ulice igrali šah, seveda ob glasnih in zelo nazornih kletvicah.

Baščaršija je res polna ljudi, a z eno besedo – slikovita. Lahko bi rekla še čudovita, živahna, pristna, raznolika … Meni je bila všeč. Predvsem so me očarale bakrene džezvice, ročno delo žal že redkih domačih izdelovalcev, ki svoje znanje in obrt prenašajo na svoje sinove.

Naši želodci so nam začeli sporočati … in smo čisto nevede zavili v slavno čevabdžinico Željo, kjer sta nas med drugimi znanimi obrazi na fotografijah med hlastanjem čevapčičev s stene opazovala Milan Kučan in Borut Pahor. Če boste kdaj v Sarajevu in praznih želodcev, nikar ne zgrešite tega tipičnega sarajevskega lokala. Ko sediš za majavo mizo na starem lesenem stolu in se odprejo nihajna vrata v kuhinjo, kjer na pultu zagledaš goro čevapčičev, veš, da od tu ne boš odšel lačen.