Mateja in štirje palčki

Sedim na letališču v Reykjaviku in razmišljam o preteklem tednu. Koliko dogodivščin, lepot in ekstremov smo doživeli. Cel dan smo se vozili s severne v južni del Islandije, sneg je po centimetrih izginjal vsakih nekaj kilometrov, a veter ni popuščal. Po 15-minutnem piskanju alarma na avtobusu, za katerega še vedno ne vem, kaj je želel sporočiti, smo se ustavili sredi zasnežene špure, ki je medlo oznanjala, da je nekje spodaj cesta. Šofer je odprl vrata avtobusa in v sekundi so nas prekrile snežinke. Kot sem rekla – ekstremi. Še nekaj jih sledi v nadaljevanju …

Da ne boste mislili, da smo ta teden igrali samo turiste. Vsako jutro smo ob obiskovanju islandskih srednjih šol in univerz spoznavali drugačnost ne le pokrajine, temveč tudi njihovega šolskega sistema. Kot sem že omenila, veliko šol izobraževanje izvaja na daljavo. V nepredvidljivih vremenskih razmerah in vsakodnevno nepremagljivih razdaljah je to skorajda nujna in edina pot. Dijakom dajejo več svobode, možnost izbire načina učenja, a striktno zahtevajo, da naloge opravijo do roka. Od tega ne odstopajo. Mislite, da imajo dijaki kaj težav z upoštevanjem navodil in discipline? Niti ne. Presneto dobro se zavedajo, da jim učitelji dajejo dragoceno lekcijo, s katero se bodo naučili samostojnosti, odgovornosti in se dobro pripravili na življenje, ki bo od njih zahtevalo mnogo zrelosti, iznajdljivosti in marljivosti. Učitelji se držijo filozofije, da “dijaki niso tu za šolo, temveč je šola tu za dijake”. Kljub temu, da so otroci zaradi načina izobraževanja večinoma odvisni od tehnologije (pri tem ne mislim bolezenske odvisnosti, temveč nujnosti tehnološke opremljenosti), pa se šola na številne načine trudi, da skrbi tudi za njihovo fizično in psihično zdravje.

Sicer pa so bili popoldnevi namenjeni raziskovanju islandskih zakladov v družbi izredno prijaznih domačinov. Celjska odprava je zelo lepo sodelovala skozi celotno trajanje projekta in zasluženo žela rezultate tudi ob tem zaključnem študijskem obisku. S strani ostalih potnikov smo si prislužili vzdevek Mateja in štirje palčki. Videli so nas kot dobro utečeni tim. Niso pa videli, kako so ti palčki vsako jutro kot masterchefi kuhali kavo, pekli jajčka na oko, s čajčki skrbeli za prehlajenega palčka, ob dveh ponoči kuhali instant nudlce iz vrečke za lačnega palčka, potem pa še z odejami pokrivali utrujenega in spečega palčka. Obstajala je le ena negativna plat. Po prvem vetrovnem dnevu sem zvečer ugotovila, da sem pozabila vzeti glavnik. S pogledom sem ošvrknila glave teh štirih palčkov in takoj mi je bilo jasno, da si pri tem z njimi ne bom mogla kaj prida pomagati.

Zdaj pa ti ekstremi …

Za začetek za tiste, ki vas je skrbelo zaradi vulkana. Ja, vulkan še vedno bruha. Islandija nikoli ne bo mirovala. Vidi se dim, z letala smo videli tudi lavo. Izseliti so morali prebivalce vasi, v katerih je lava prilezla do njihov vrtov in hiš. Žalostno, ampak so to uredili hitro in približno 200 prebivalcem takoj uredili nova stanovanja v drugem kraju. Pri nas pa prebivalci poplavljenih območij že skoraj eno leto poslušajo obljube o novih parcelah in stanovanjih.

Na Islandiji skoraj nič ne raste. Morda rž. Ampak glej ga, zlomka, Islandci so pred davnimi leti ob gradnji ceste naključno naleteli na izbruh vroče vode iz tal. Ko smo se premikali po otoku in prestopili z ameriške na evropsko tektonsko ploščo, smo se ustavili ob vrelcih vroče vode ob vulkanskem jezeru Mývatn. Iz vode, v kateri je kar žuborelo od vretja, se je dvigala vroča para, ki je smrdela po žveplu. Strogo smo morali upoštevati navodila in se držati označenih poti, saj obstaja nevarnost, da se ti pod nogami vdrejo tla in sledi huda, vroča lekcija … Ko je vodička zapovedala po mikrofonu: “Don’t be stupid. Stay safe and don’t die”, smo se prekleto resno držali navodil.

Ob izbruhu vroče vode bi Islandci lahko zmajevali z glavami in tuhtali, kako preprečiti nove izbruhe, lahko pa bi vrelec odlično izkoristili. Odločili so se za drugo možnost, povrtali v tla v skorajda vsaki vasi in deročo vročo vodo izkoristili za različne namene. S to vodo se ogrevajo in pri tem prihranijo ogromno elektrike. Vroča voda teče iz vsake pipe (posledično ob tuširanju ne dišiš samo po milu, temveč tudi po gnilih jajcih). Pipe ob umivanju zob in kuhanju sploh ne zapirajo, saj imajo vode na pretek (zaradi česar niso ravno dobrodošli kot turisti v drugih državah). Postavili so si rastlinjake, v katerih s pomočjo ogrevanja z vodo rastejo paradižniki in celo banane, ki jih – pazi to! – IZVAŽAJO v tujino. Ne čudite se, če v trgovini najdete banane s poreklom z Islandije. Ni nateg.

Z vrtanjem po vaseh so pospešili tudi turizem in zgradili veliko termalnih kopališč. Mi smo obiskali eno od teh, Forrest Lagoon v Akureyriju ob severnih fjordih (palčki se še vedno niso poenotili, ali se pravilno reče Akuriki, Are you riki, Are you ready ali preprosto Ajvar). Ekstremi v termah te ubijejo! Voda ima 40°C, zrak pa 0°C ali manj. Skriti se ne moreš nikamor drugam kot v savno, ki ima 80°C, potem pa moraš po islandskih pravilih skočiti še v bazen, ki ima 12°C. Smo sprobali. Zraven vpili. A preživeli. Sicer pa domačini hodijo v terme v družbi prijateljev, se tam zabavajo, spijejo kakšno pivo in tako poskrbijo za svoje fizično in psihično zdravje.

Ko smo ravno pri pivu … Nam pivo paše poleti, ko je zunaj vroče. Oni ga pijejo vse leto. Ko je zunaj -18°C in ko je +15°C. Do več pa itak ne pridejo. Sicer pa je tipična pijača vsakega Islandca voda z ledom. Niso zahtevni. Obojega imajo na pretek, vode in ledu. Kadar potujejo na jug, težko prenašajo vročino, sladoled pa itak jejo tudi doma. In to zelo dobrega. Zakaj bi potem sploh kam hodil?

Vročino težko prenašajo tudi islandski konji, za katere pravijo, da jih je najbrž na svetu več kot Islandcev. Konjev te pasme, ki je izredno cenjena in islandski ponos, je uradno zabeleženih okrog 250.000, najbrž pa jih neuradno obstaja še bistveno več. Za primerjavo, Islandcev je dobrih 300.000. En takšen konj stane kar 10.000 evrov in kot sem že rekla, če enkrat zapusti otok, se ne sme več vrniti nazaj, saj se bojijo, da bi prinesel kakšno bolezen. Konji so redko v hlevu. S svojo debelo in gosto dlako v 40 različnih barvah se raje pasejo na snegu, brskajo za lišaji in se tiščijo drug drugega, z ritjo obrnjeni proti vetru. Če jih ob ekstremno nizkih temperaturah odpeljejo v hlev, jih pred tem pobrijejo, da jim ni prevroče.

Islandci uživajo v opazovanju ptic. V aprilu in maju se na otok s toplih krajev vračajo njihovi pernati prijatelji, njorke. V nasprotju z njimi pa se orke, ki jih lahko za nekaj doplačila opazuješ ob skakanju iz vode, v teh mesecih selijo še bolj na sever, na Arktiko, ker jim tu bojda postane prevroče.

Če ste si domačine predstavljali kot zavaljene eskime, ste se precej zmotili. So odlični športniki, rokometaši, v tistih dveh mesecih “poletja” celo igrajo golf na najbolj severnem golf igrišču na svetu. Najbrž z železno žogico, da je ne odpihne na Arktiko. So pa pravi mojstri v igranju pikada. Imajo celo svoje klube. Notranji športi jim najbrž bolj ležijo.

Med poletjem je njihov dan neskončno dolg, noč pa traja le slabi dve uri. Zakon, a? Žal pa se ta zakon za centralne Evropejce pozimi spremeni v pravo nočno moro, ko se situacija obrne in je dan tisti, ki traja slabi dve uri. Ves ostali čas je samo ena velika tema. Islandci si ta del leta polepšajo z lučkami in imajo božič skoraj celo leto. Razmišljali smo, da je morda to krivo, da med našim bivanjem na otoku prav nobena ura ni kazala pravilno. Pri tem ne mislim le na nekajminutne zamude ali prehitevanje tavelikega kazalca, temveč nekajurne razlike od realnega časa. Zaradi zmešnjave od svetlobe in teme jih ura čisto nič ne briga. Je, kakor je. Ko sem nek večer preko videa poklicala domov svojo družino, me je Žaži vprašala, kako to, da je pri nas še vedno dan. Razložila sem ji, da je na Islandiji sedaj res dolg dan, poleg tega pa smo uro prestavili za dve uri nazaj. Čisto flegma mi je zadala kajlo, da smo za cajtom in da naj pridem raje domov.

Vsako noč smo z odpravo čakali in iskali tisto slavno zelenomodrovijolično svetlobo, ki se ob redkih priložnostih bojda prikaže na obzorju nad islandskimi hribi. Polarni sij. Aurora borealis. Žal te kljukice nismo naredili, saj se nas je avrora raje izognila. Smo se pa zaradi lova na to borelijo, boranijo ali karkoli pač že je, posledično zjutraj zbujali manj naspani.

Kot veliki gurmani smo morali poizkusiti tudi tipične islandske jedi, katerim je neimenovani član ekspedicije (tisti režiser, saj veste) vedno nadel izjemno slikovite opise. Rdeče zelje je imelo okus po cimetovi stojnici na Dunaju. Ne v Zagrebu, ne v Ljubljani, na Dunaju! Kruh, ki ga zakopljejo v zemljo in pustijo geotermalni energiji, da opravi svoje, potem pa ga namažejo z lososovim namazom, je imel okus po zažgani opeki. Režiser se ni dosti zmotil, je bilo pa zelo okusno. Namaz, ki smo ga jedli za zajtrk, je imel okus po štali. Ne vem, ker ga po izrečenem opisu niti nisem probala. Slavni črni islandski bonboni so imeli okus po stari mami. Kar niti ni tako mimo, če se spomnimo bronhijev, ki so jih stare mame privlekle iz špajze vsakič, ko smo prišli na obisk. Zmagal je pa hákarl oz. fermentirani morski pes. Domačini so malodane zahtevali, da ga poskusimo, preden zapustimo otok. Eden nam je delil koščke belega mesa, sušenega na zraku, drugi pa je že preventivno v rokah držal štamprle in tipični šnops brennivín (goreče vino) iz žita in kumine. Morda bi se dalo smrdeči košček morskega psa pojesti tudi kar tako, ampak brennivína nihče ni hotel spustiti.

Ob spremljavi slovenskih ragelj smo se po enem tednu poslovili od islandskih prijateljev in tako drugačnega sistema, ki poleg wc-ja za ženske in moške vedno omogoča tudi wc za “uni”. Poslovili smo se od zasnežene pokrajine, kjer smo zaradi bleščeče beline morali nositi sončna očala, kot bi bili na Zanzibarju. Poslovili smo se od dežele trolov in skrivnostih škratov, ki se bojda skrivajo med tvorbami lave v Temnem mestu in v majhnih hišicah.

Islandija, hvala za to z ničimer primerljivo izkušnjo. Bilo je enkratno. Takk!