Nekje med odprtim in zaprtim

Izolacija celotne države zaradi te miniaturne virusne nadloge še vedno traja. Zaprte so šole in vrtci. Zaprta je večina trgovin in lokalov. Zaprti smo ljudje v svojih domovih in zaprta je tudi naša družina. Smo pa ostali vsaj odprtih glav in srca. In nemalokrat tudi odprtih ust …

Vsako jutro ob zajtrku z Boštjanom bolj ali manj strokovno odgovarjava na vprašanja o krona verusu:
– Kak je pa krona verus nastal?
– Kak je pa krona verus prišel do nas, a ma noge?
– Kdaj pa bo krona verus izginu?
– A danes ne grem v vrtec? / A danes ne grem v šolo? Zaradi krona verusa, ne? Jupiiiii!
– A danes nam dovolijo it kaj ven iz hiše?

Kljub vsej negotovi in zaskrbljujoči situaciji se ob tem včasih dodobra nasmejimo. Dokler ni ura 8.00. Mami gre v službo tam nekam za vrata kabineta, Žaži roti za nove pobarvanke, zaradi katerih bomo ob ves papir, Oki pa vse moči usmeri v pritoževanje, ker mora spet delati za šolo. In ati? Ati se mi pa smili …

Spomladansko sonce nas vabi v naravo in popoldneve s pridom izkoristimo za igranje okrog hiše in krajše sprehode (nikoli dlje kot po osamljenih poteh v radiju 500 m). Gugalnice se letos za razliko od lani vihtijo precej višje. Spust po toboganu ima večji pospešek. Klanec za hišo je lažje premagljiv. Otroške roke so spretnejše. In midva 10 minut dlje v miru sediva na klopci. Celo nekaj strani knjige se prebere.

Po mojih gospodinjskih matematičnih izračunih bi morali v času, ko smo doma, porabiti in umazati bistveno manj oblačil kot običajno. A sem najbrž zgrešila kakšno kombinatorično pravilo ali kvadratno funkcijo, kajti boben našega pralnega stroja ropoče vsak drugi dan. Košara za perilo je polna Okijevih hlač z mojstrovinami iz blata in Žažinih legic, s katerih visijo lepljivke od omele.

Otroka sta si za primer skrajnih izolacijskih ukrepov postavila svoj bunker. Leži približno 50 metrov stran od naše hiše. Ravno toliko, da sta na varnem pred korono in zahtevami strogih staršev, a dovolj blizu čokoladi, ki čudežno izginja iz našega družinskega čokopredala. Bunker sestavlja kup vejevja pod staro podrto jablano, s streho iz bele omele (to pojasni lepljivke na Žažinih hlačah in buško na Okijevi glavi). Iz lepljivk sta začela proizvajati lepilo in ga prodajati na stojnici pod našim balkonom.

Hkrati pa se bodrimo, da bomo zmogli in da bomo telesno zdravi in psihično močni nekega dne odkorakali iz tega mehurčka, v katerem se gnetemo in ščitimo drug drugega pred korono. Zjutraj se je Žaži z vilicami mučila pri zajtrku, pa ji je dobrohotno želel pomagati ati: “Žaži, ne da se tak piknit. Kdaj boš začela poslušat? Reku sem ti, da se ne da tak.” Ona pa je ignorantsko pikala dalje po krožniku, dokler ji ni uspelo. Takrat mu je zapela v brk Kreslinovo: “Dadadada … Vse se daaaaaa!! A vidiš, ati? Vse se da.”

#Ostanimo doma. Vse se da.