Na testu je pokazalo +

Ja, res je, na testu se je narisal majčkeni plus. Ampak ne, ni tisto, na kar ste mogoče pomislili. Ne bomo ga pili. Isto je najprej pomislil sosed, ko je prebral začetek mojega sporočila, proti koncu pa je spoznal, da lahko čim prej preventivno rukne enega kratkega, to je pa tudi vse, kar bo od popivanja v tej zgodbi. V našo hišo smo namreč dobili samopovabljeno gostjo, go. Korono. Natančneje, jaz sem jo dobila, za ostale pa samo upam, da se je bodo uspešno izogibali.

Zadeva je takšna. V ponedeljek popoldne sem po pol leta premora pretekla slabih 5 km. V torek zvečer sem se začela počutiti slabo, zato sem v sredo ostala doma (čeprav je to gotovo posledica pretiravanja s tekom, a ne?). Poklicala sem zdravnika in so me naročili na testiranje. Kmalu mi je postalo jasno, da se tudi po maratonskem teku najbrž ne počutiš kot bi te povozil tovornjak in zraven še parkrat na dan pokašljaš. Pa dobro, najbrž me je pri teku malo napihalo – kaj mi je bilo tega treba?!

V četrtek zjutraj sem se dobesedno odvlekla do modrega kontejnerja pri zdravstvenem domu. Oči so me bolele, da sem komaj gledala, virusi so se očitno spravili na moje sinuse. Iz kontejnerja je bilo slišati prešerne glasove in ko so odprli vrata, sem ugotovila, da se gospa na testiranju in dva medicinska tehnika odlično zabavajo. Gospa je šla, tehnika sta prešpricala vse površine, nato pa se je eden izmed njiju molče zazrl vame, ki sem kot kup nesreče stala pred vrati in čakala. Nasmešek na njegovem obrazu je izginil, prisežem. Najbrž mi je na čelu na veliko pisalo KORONA. Dvakrat sem morala ponoviti svoje rojstne podatke in telefonsko številko. Najbrž sta že vedela, da me bojo poklicali (kako tudi ne bi, če mi je pa na čelu pisalo KORONA, a ne?).

Doma so me preventivno zaprli v spalnico in mi zaželeli, naj se dobro držim. Saj se bom držala – postelje,  namreč! Ko je naš Oki prišel iz šole, mi je na vratih povedal, da imamo tri težave. Prva je ta, da se mu je zlomil nalivnik. Tretja je ta, da je izgubil kapo. Druge se pa ne spomni več …

Petek zjutraj. Boštjan je bil prepričan, da bi me v primeru korone poklicali že včeraj zvečer. Minilo je že 24 ur, klica še ni bilo, najbrž je res zgolj običajna viroza. Sedla sem k zajtrku, takrat pa me je prvič začelo resno skrbet. Ali je Kekec pašteta vedno bila tako čudnega okusa ali pa ji je že potekel rok. Bljek! In še hujše. A to je kava?! A nam je zmanjkalo barcaffeja in mi je mož skuhal cikorijo?! Ne se hecat. Čez eno uro sem dobila klic in vrag je vzel šalo. Pozitivno.

Priznam, ko sem odložila slušalko, sem se najprej razjokala. Pa ne zaradi sebe, pač pa zaradi vseh, s katerimi sem bila ta teden v stiku. Še vedno se grozno počutim ob tem in srčno upam, da virusa nisem prenesla še komu. In če sem ga, da bo bolezen prebolel s čim manj težavami. Sledilo je obveščanje vseh domačih in sodelavcev. Boštjan pa je odhitel v šolo in vrtec po otroka. Ne morem izraziti z besedami, koliko mi je v tistem trenutku pomenilo vsako spodbudno sporočilo, pozitivne misli domačih, prijateljev in sodelavcev.

Zgodbe pa tu še ni konec, najboljše šele prihaja … A glava me še vedno boli, zato bom nadaljevala jutri.

Odgovori na nekaj najpogostejših vprašanj:

Kje si pa staknila tega hudiča?
Pojma nimam. Res. Nekako je našel pot v naše rovte. Čudno, ne?

Kakšne imaš pa simptome?
Slabo (res slabo) počutje, glavobol, nenormalno boleče oči, poln nos, blažji kašelj, vročina do 37.7. Pa še vedno ne voham in okušam, medtem ko mi mama nosi slastne domače štruklje …

Kaj pa ostali?
Mi štirje smo v karanteni. Še ne vem, do kdaj, ker mi nihče ni povedal. Vse ostale sem obvestila, kolikor pa zadnje čase uspem slediti, menda nihče več ne dobi nobenega obvestila. Tako da, bogsigavedi. Pazite nase je vse, kar lahko rečem.

A kaj rabiš (ta mi je najbolj pri srcu)?
Kakšna lepa misel ali pa dober vic trenutno zelo paše. Sicer pa lepo skrbijo zame, hvala.