Oooooo, šonzelizeeee!

Mnogi ste ga že videli. Mnogi ga še boste. A za nas je tokrat bilo prvič, zato tudi pišem, kot da je prvič. Pišem v presežnikih. A take in drugačne sorte.
Paris, mon amour!❤️

Če ste si Pariz že ogledali, lahko preskočite besedilo, morda diagonalno preletite fotografije in nadaljujete s pametnejšim delom. Če pa imate nekaj minut in volje viška, lahko izveste, koga smo tokrat presenetili in mu podarili doživetje. Spomine.

“Kak žalostno, da je Pariz tak onesnažen.”
– aktivistka Žaži

Naša Žaži je v izposojeni knjigi, ki jo je pozabila doma, prebrala, da ima vsak šesti Parižan kužka. V čast štirinožnim prijateljem v metropoli bojda obstajajo ulice, kjer jim je dovoljeno, da opravijo nujno potrebo, kjerkoli in kadarkoli je to treba. Ne reče se zastonj “potreba”. Po načelu najprej zdravje, pol kultura. Sodeč po ulici, kjer smo najeli naše očarljivo pariško stanovanjce ob vznožju Montmartra, smo bili srečni dobitniki ulice, kjer je dovoljeno kakanje! Merde …

Namesto: “Pazi, avto!”, sem tako celo pot od železniške do stanovanja vpila: “Pazi, drek!!” Ostali bi se ob tem sicer najraje pogreznili v zemljo, a mislim, da nisem jaz tista, ki bi me moralo biti sram.

Prva ugotovitev je sledila takoj ob prihodu v mesto: slavne baretke v vseh možnih barvah so samo za turiste. Nobena domačinka je ne nosi. A sem sama kljub temu trmasto vztrajala. Sreča je ta, da so v mestu vajeni toliko čudes, da te ob baretki noben več ne gleda čudno. Razen nečakinje. Priznati je treba, da se je samo naša najstnica znala vklopit v parižansko modno atmosfero. Bržkone je bilo tudi njo na momente sram v spremstvu trenirkarjev in botrinih raztrganih kavbojk. Moja druga birmanka (ponosna botra do neba!) je z nami doživela Pariz v vsej veličini, lepoti, a tudi realnosti.

A gremo po vrsti. Tokrat sem si vzela čas le za prvi dan in če ne boste prej obupali, boste sčasoma prebrali tudi dogodivščine preostalih dni. Zgradbe v mestu so čudovite, a megalomanske, kot bi arhitekti tekmovali, kdo bo zgradil večjo, višjo, razkošnejšo, bogatejšo palačo. Ena takih je Palais de la Cité s kapelo Saint-Chapelle iz 13. stoletja. Stoji na otoku Île de la Cité, kjer se je vse začelo. Krasijo jo čudovite stene, za katere se zdi, da so skoraj v celoti narejene iz barvnega stekla. Pozlačene podobe, oltarji, figure, okrašene z bleščečimi dragulji … Skoraj pretirano lepo. Skoraj.

Le streljaj stran stoji katedrala Notre-Dame, ki si še vedno ni opomogla od uničujočega požara, pa čeprav so obnovo nameravali dokončati že do poletnih olimpijskih iger 2024. Ubogi zvonar se najbrž obrača v grobu, a vsaj pročelje, ki je v celoti lepo vidno, in nakazana veličina katedrale, jemljeta dih.

Ob popoldanskem sprehodu čez park Jardin de Louxembourg, kjer se je odvijala ljubezenska zgodba romana Victorja Hugoja Les Misérables, smo občudovali lično urejene vrtove in vodnjake, se sprehodili mimo miniaturnih balkončkov na visokih starih stolpnicah, nato pa zavili v četrt Saint-Germain-des-Près, ki ni znana samo po imenu nogometnega kluba, temveč tudi po prestižnih galerijah, knjigarnah, umetniških ulicah, frizerajih in brivcih ter modnih trgovinah za globoke žepe. Najbrž mi ni treba poudarjati, da smo se mimo samo sprehodili, saj že pogled v izložbo človeka stane celo premoženje. Ob vsem razkošju sem si v mislih slikala podobo tistih prebivalcev, ki so v preteklosti pod temi uličnimi svetilkami prosili za drobiž. Kot ona. Édith Piaf. Blišč in beda. A ljudje vedno raje vidimo blišč … Smo pa olajšano ugotovili, da te ulice ne sodijo v kategorijo merde in so res vredne opevane lepote mesta.

Kadar z Boštjanom potujeva sama (kar je bilo od leta 2013 samo enkrat), se rada greva gurmana. Včasih sicer naročiva kakšno jed, za katero potem iščeva še burek, pico ali McDonalds, ampak še vedno trmasto vztrajava. No, v Parizu smo našli prijeten francoski lokalček in razkirali. Hvalabogu za testenine, otroci so jih pojedli kot črvi! Midva pa sva ob spremljavi francoskega šansona v gratinirano čebulno juho pomakala koščke kruha in zraven spila vsak kozarec vina (saj ni bilo dobro, ampak sva stisnila zobe!). Kapo dol, McDonalds tokrat ni bil potreben. Še otročad si je s polnimi želodci po poti domov požvižgavala Oooo, šonzelizeeeee!!