Kregarija pod zidom ljubezni
Zadnji dan francoskih rogljičkov. Jakno si čedalje težje zapnem. Žaži me potolaži, da očitno rastem.
Ne vem za vas, ampak midva sva taka starša, ki otroke izobražujeta na različnih področjih. Naj bodo razgledani. In smo šli na družinski izlet do Moulin Rouga in pariške rdeče ulice.
Rdeči mlin pod gričem Montmartre stoji že od leta 1889. V njem se je rodil slavni kankan. Plesne predstave še danes obišče ogromno število ljudi, a tako daleč celo midva nisva šla. Sicer je ulica znana po kavarnah, pivnicah, kabaretih in trgovinah z zanimivimi artikli. Ko smo molče hodili mimo izložb, je tavečja pogled ves čas upirala v tla, tasrednji se je delal, da ga ne zanima in da nič ne vidi (vmes pa vsake toliko poškilil z enim očesom), tamala pa res ni nič videla, ker je kot ponavadi hodila v oblakih.
Brez skrbi, z ulice smo kaj hitro zavili levo in se začeli vzpenjati v hrib. Občudovali smo Zid ljubezni (Mur de je t’aime), na katerem je ljubim te zapisano v več kot 300 jezikih, in iskali napise “Ljubim te” in “Rada te imam” in podobno … In nato je ironično sledila točka kregarije. Na vsakem potovanju enkrat (včasih po nekaj dneh, včasih že kar na štartu) treščimo ob točko spora. Tokrat smo jo dosegli četrti dan sredi vzpenjanja na Montmarte. Žaži je hotela že brž pojest “makarone”, ki smo jih kupili po poti. Nečakinjo je jezilo, ker se ji je Žaži ves čas postavljala pod noge. Oki bi že rad šel naprej, ker ima dovolj teh ogledov. Ati pa nam je ob vsakem vogalu hotel nekaj brat, pa ga nihče ni poslušal. Pa jaz? Ko nisem naspana, postanem sitna. In smo se skregali na mrtvo.
V tišini in mrkih pogledov smo ugotavljali, da moramo vseeno prilezti do vrha. Stopali smo mimo pekarne, nad katero je bojda živela risana junakinja Pikapolona, pa mimo lokalčkov in trgovinic, kjer so snemali francoski romantični film Amelie, mimo številnih uličnih glasbenikov, ki so vsi po vrsti igrali La vie en rose, eden na violino, drugi na harmoniko, tretji na kitaro … Nečakinja je ugotavljala, da manjka samo še kakšen čudak s sintisajzerjem.
In končno smo prispeli do vrha griča, na ljubki trg, kjer so imeli in še vedno imajo svoje domovanje številni umetniki in boemi, slikarji, glasbeniki in plesalci kabareta, pisatelji in pesniki … Meni osebno je to tisti pravi Pariz. Izpred bazilike Srca Jezusovega (Sacré-Cœur) pa se odpira čudovit razgled na mesto. Če ni megle.
Po kosilu smo končno lahko pojedli tiste Žažijine makrone, midva pa sva si privoščila vsak en konjak. Kako malo je potrebno za prešerno voljo.
Zadnji dan smo pojedli še poslednje palačinke z razgledom na Ajfla, nato pa se s kovčki zapodili po pločnikih, vijugali mimo pasjih kakcev ter utrujenih nog in glav prespali vožnjo do letališča.
Au revoir, Paris. Vsaj mislim.
