Zakonske

Zakonski prepiri

Žaži in J. sta sestrična in bratranec. Žaži in J. sta oba stara 4 leta. Žaži in J. sta “sošolca” v vrtcu.  Žaži in J. sta “izobčenca” pri igrah starejših domačih vrstnikov in se tako velikokrat skupaj igrata igre “za malčke”. Žaži in J. se načeloma dobro razumeta. Načeloma. Dokler ne pride do prepira, ko postaneta sitna kot stara zakonca …

Žaži si zatiska ušesa z rokami, srdito zre v J. in pri tem zadirčno in z glasom tečne žene vrešči: “Ne slišim te! Ne slišim te!”
J. z užaljenim glasom, ki na koncu stavka eskalira v kričanje: “Si tečna ko drek!”
In nato prizadeto: “Srček me boli …”

In sledijo tihi tedni …

 

Lažnivi Jezušček

Nista samo Žaži in J. super par. Nepremagljivi dvojec sta gotovo Žaži in Oki. Pri njiju obstajata dve možnosti. Ali se objemata in si govorita, kako se imata rada (in drug drugemu krijeta hrbet), ali pa se tepeta “do gola kost”.
Zadnjič sta si v dnevni sobi uredila bunker pod kavčem, kjer sta nekaj minut srečno živela. A sledil je hiter preobrat iz prvega v drugo dejanje in romantika se je prelevila v kriminalko. Nisem sledila, v čem je bil problem, a Žaži je Okiju precej razburjeno očitala, da laže: “Oki, ti lažeš, tak ko … hmmm, lažeš koooo … ammm ….”. In ker ni zmogla dokončati stavka, je prišla v kuhinjo po pomoč ljudstva: “Mami, kak je že ime unemu, ko je lesen? Un ko se laže pa mu nos raste? Jezušček al kak?”

Tisti večer sem si prvič natančneje pogledala, kakšen nos ima Jezus na križu.

 

Korona poezija

Pravijo, da mora biti otroku kdaj tudi dolgčas, saj bo le tako začel uporabljati desno možgansko polovico in morda prebudil svojo umetniško žilico. Očitno obdobje korona virusa in samoizolacija v hiši ustvarjata idealne pogoje za takšno prebujanje in odkrivanje novih načinov preganjanja dolgčasa. Naša dva mulca sta si izmislila novo igro, in sicer kdo bo prvi čim hitreje odpel svojo pesem.

Okijeva je ponarodela, gre pa takole:
Jurček ‘spod gore
ma pisane vole,
je vole prodal,
je z mački oral.

Žaži pa je želela igri dodati dodano vrednost, zato si je izmislila čisto novo pesem:
Dol-ge po-čit-ni-ce za-ra-di vi-ru-sa! 

Kaj mislite, kdo je zmagal?

 

Zdravljica cover

Okijeva verzija: “Žive naj vsi labodi …”
Žažina verzija: “Žive naj vsi na popek …”

Ko oba tekstopisca združita moči, pa nastane epska mojstrovina:
“Živina si na Rogli, 
ki hrepenelo čaka dan.
Da koder sonce hodi, 
prepir iz sveta bo pregnan.
Da rojak prost bo vsak,
pred vrati sosed booo,
pred vrati sosed bo mejak!!”

 

Verjeti ali ne verjeti?

To je zdaj vprašanje.
Ko je Oki čakal, da mu izpade prvi mlečni zobek, je bila njegova največja bojazen, da bo zobek izgubil. Ali še hujše, pojedel. Ker potem ga zobna miška ne bo našla. In smo ga tolažili, da zobna miška vedno najde zobek.
Ko je spet prišel en takšen dan, smo imeli pogovore o gospe Mišji v kopalnici, medtem pa se je Žaži v otroški sobi tiho igrala in brundala: “Zobna miška sploh ne obstaja.”