2.325 Ivanov

Dobrodošli v sklepnem delu bosanske trilogije!

Opozarjali so nas, da je v Međugorju vroče. Zelo vroče. Ampak mi pač ne verjamemo, če ne sprobamo. In potem smo se jezili, kako nam ni mogel kdo prej povedat, da je v Magicburju smotanih 42 stopinj! Mar bi ostali v bunkerju …

Po kratkem in pohitrenem romanju okrog cerkve sv. Jakoba in krajev Marijinih prikazovanj smo se nabasali v kombi in sklenili, da potrebujemo osvežitev. Nedaleč stran se menda nahajajo neki čudoviti slapovi Kravica, v katerih se lahko namakaš. Ime te sicer kaj hitro lahko zavede, saj je Žaži spraševala, kje se pasejo kravice in kdo jih pazi. Že od daleč je bilo vsakemu, ki se je zapeljal na parkirišče, v sekundi jasno, da bo tam dol gužva. Ampak tudi nam, ki postanemo zelo zoprni in sitni, ko se znajdemo v množici kričačev, napihljivih ptičev in kopalcev (ne napihljivih), je bilo tokrat vseeno. Tistih 42 stopinj nam je dalo konkretno po piskru!

Ko smo se zagrebli za tri ležalnike, ki smo jih pošteno preplačali, smo uživali v edinstvenem razgledu. 20 cm pred nami je bila nova vrsta ležalnikov s prepotenimi hrbti, čipsi v rokah, natikači, ki se znajdejo pod tvojim ležalnikom … In potem še ena. In še ena. Slapov niti videli nismo. Smo bili pa zato bližje improvizoriš restoranu za našim hrbtom, kar je rešilo slabo voljo in nas ohladilo tudi od znotraj.

Sledi najzabavnejši del. Neopazno se usedeš v en kot kafiča in s pivcem v roki opazuješ mlade gospodične, ki preizkušajo vse mogoče poze za instagram, tinder, onlyfans ali bogsigavedi katero spletno platformo, očki in mamice pa v zadregi in z nasmehom na obrazih stojijo v vodi do kolen in pritiskajo na sprožilec telefona. Pozerke vsako fotko posebej pregledajo, zavijejo z očmi in očiju pokažejo, da jim je zopet odrezal noge. Ali glavo. In gremo opet, jovo na novo. Gospodična na drugo skalo, na katero je sicer prepovedano plezanje, oči pa potrpežljivo nazaj v vodo, moker po hrbtu (pa ne od vode, prej od švica) in škljoca.

Še zabavnejše so priletne gospe s slamniki in v zapeljivih pozah, ki so najbolj hude, ko se jim zadaj v kader postavijo nič hudega sluteči turisti, ki bi radi zgolj fotkali slap. Sicer ne vem, na katero družabno omrežje bodo te modelke obesile svoje profilke, mogoče na telefonski kabel, a kapo dol za drznost in kreativnost. Jaz bom pri 70-ih najbrž pozirala samo še pri šporhertu.

Čakal nas je še vzpon na Kupres, nekam nad 1000 metrov nadmorske višine. Občutek je bil tak, kot bi se vozili po ogrooomni Veliki Planini ali pomanjšani Islandiji. Nič. Daleč naokoli en velik nič. Tukajšnji prebivalci imajo toliko domišljije za imena kot njihova pokrajina. Pri prvi hiši serviser traktorjev – Ivan. Na naslednjem ovinku stojnica s krompirjem, ki jo ima v lasti – Ivan. Smučarski resort – Ivan. Naša čistilka v apartmaju – Ivan. Ne, hec. Je bila pa Ivica. Kupres se je leta 2017 zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov z 2.325 na enem mestu združenih oseb po imenu Ivan (vseh prebivalcev je pa 2.883). V bistvu smo se kar lepo vklopili, saj smo v kombiju s sabo prevažali – Ivano.

Ker smo zadnji dan uspeli privarčevat še nekaj bosanskih mark, smo sredi Kupresa natočili nafto za 1.30 eur na liter. Natočil nam jo je – Ivan, kakopak. V Jajcu smo zapravili še dodatnih 13 mark za rundo pijače in sladoleda (reci in piši slabih 7 evrov), pa še vedno nam je nekaj ostalo. Sicer smo ženske imele rešitev na dlani – šoping v Banja Luki, a smo se tudi s tiste tržnice hitro pobrali in jo raje odrajžali domov.

Bosna je lepa. Ne zanemarimo tega kotička na jugu Evrope, zasluži si več kot to.