Enkrat družina, vedno družina

Ne vem, ali je kriva karantena (že 9. teden, ljudje!), ki mi nudi preveč časa za razmišljanje ali pa se pač staram in se še vedno preveč oklepam preteklosti. Danes je moja mami pospravljala stare omare, arhivske dokumente, note, posnetke itd. Med slednjimi je našla kakšnih šest videokaset z mojimi nastopi, s katerimi še nisem prepričana, kaj naj naredim. Sama nimam videorekorderja (ja, dragi otroci, tako se je včasih reklo domačemu Youtube kanalu), drugi pa ne vem, če bi mi verjeli, da sem na kasetah res jaz.

Vmes pa se je našel tudi cd s posnetkom mojega zaključnega pevskega recitala, ki sva ga pripravili s prijateljico Tino. Zgoščenko sem iskala dolga leta in bila prepričana, da zadnjih pesmi, ki sem jih odpela v razredu prof. Mikulića, ne bom slišala nikdar več. Tudi Tina teh posnetkov nima več. Kot bi se udrli v zemljo. Zato me je ta “zgodovinska najdba” razveselila skoraj toliko kot novica o povratku v pisarno naslednji teden. Nostalgično sem poslušala pesmi in se spominjala tistega junijskega večera leta 2006, dvorane, odra, Tine, publike, profesorja, šopkov, obleke … Potem pa je v kabinet vstopila Žaži in se začela smejati ter povzela kritiko koncerta: “Kak smešno poješ.” Najbrž mi pevska kariera res ni bila namenjena.

A ob tem poslušanju sem se spomnila še enega pevskega obdobja …

Od teh posnetkov iz šentjurske cerkve danes minevata točno dve leti in ko jih znova poslušam, sem enostavno ponosna.

24. novembra 2018 smo se po 20 letih skupnega pevskega ustvarjanja dokončno poslovili z odrskih desk. Vokalna skupina Grič. Samo mi smo vedeli, da je to naš zadnji koncert, a smo o tem molčali, saj še sami nismo mogli spregovoriti. Teh 20 let je na meni pustilo izjemen pečat, ki ga nič ne more izbrisati in ob tem čutim neskončno hvaležnost. Vedno boste moja velika družina, ki me je izoblikovala in me naučila tako življenjskih kot glasbenih lekcij. Tistega novembrskega večera sem vam namenila besede, ki jih objavljam spodaj, saj se jih hočem spominjati znova in znova. Še vedno mislim enako, z vso dušo, ki ne bo pozabila vaših pretanjenih glasov, in srcem, v katerem bo vedno poseben prostor za glasbo … Pogrešam vas.

Ponavadi na koncertih besedo prevzame predsednik, tokrat pa bom naredila izjemo. Ne zamerite mi, če bo moj govor malce bolj osebne narave.

Ko sem bila majhna, menda nisem imela posluha. A se je očitno zgodil čudež. Pri mojih štirinajstih letih sem tako dobila priložnost, da sodelujem v novi skupini, natančneje v oktetu, ki ga je sestavila moja mami. Najbrž ste sedaj že izračunali, koliko jih štejem danes. Čez nekaj let sem tako namesto žuranja v takratnem B52 petkove večere preživljala na vajah ali nastopih Griča. Namesto, da bi šla na absolventski izlet s študentskimi kolegi, sem šla s starši, bratoma in ostalimi Grički na gostovanje v Nemčijo, Belgijo … Verjemite mi, da to marsikomu ni šlo v račun.

Pevke in pevci so me spremljali ob vseh življenjskih prelomnicah. Stiskali so pesti zame, ko sem diplomirala. Z mano so bili, ko sem se poročila. Z mano so se veselili, ko sem dobila dva sončka, Oskarja in Ivano, ki tamle v publiki navijata za nas. In zdaj smo tu. Skoraj dve tretjini svojega življenja sem del te velike, razširjene družine. Delili smo solze in smeh, skupaj doživljali vzpone in padce ter se med sabo vedno podpirali. V teh 20 letih smo spletli tako močne vezi, da sem prepričana, da se bodo naše poti, ne glede na vse, srečevale za vedno. Draga moja družina, hvala vam!