Samo po zeleni, črna je za en …

Pred dvema letoma smo prvič potovali z avtodomom. Takrat smo si prisegli, da bomo to še ponovili, tako je pred nami (in vami) sedaj Jagrova avtodomarska avantura številka 2. Kam tokrat? Hja, zopet k sosedom, samo malce bolj severno … Predvsem pa, kamor nas bo vodilo vreme.

Za začetek naj vam predstavim tokratno odpravo. V zadnjem delu hišice:

1. Radovedna klepetulja, ki nikoli ne počiva, se ves čas hoče igrat besedne igre, med potjo pa spremlja cestni atlas Evrope (pozabite na Google maps – cestni atlas, tista debela bukva je sveta!). Gorje nam, če ne bomo šli po poti, ki sta jo doma zacahnila z dedijem. Najboljše je, da se peljemo po zeleni ali rdeči cesti, rumena je že tako tako, črna pa je za en drek. Je rekel dedi.
2. Pubertetnik, ki protestira, ker mora sedet zraven otročje sestre, ki nikdar ne utihne. Zato zavija z očmi, ji zapoveduje Silenzio!, vsake toliko pa iz njegovih ust priletijo vprašanja, kot so: pa zakaj spet jaz?! A je kje wi-fi? Mi podaljšaš family link? In podobno.
3. Ded, ki cel v stresu vrti volan zaradi nepredvidenih nedelujočih zadev v avtodomu. In zaradi vpitja na zadnjih klopeh. Predvsem pa zaradi gužve, saj so se zaradi počitnic bojda vsi Italijani in Nemci spustili z vajeti.
4. In seveda mati, ki se derejo na otroka, ki se dereta. Za nameček pa zopet vse to po šolsko zapisuje, da bo v tem trenutku vsem nerodno, čez nekaj let pa smešno in malodane nostalgično ganljivo. Tako vsaj upa.

Pa gremo – 3, 2, 1 … proti Dolomitom! Pardon, še prej … pokrov dol, loputa levo!